1. KONFEDERACIJE SINDIKATOV 90 SLOVENIJE

ZA OBDOBJE 2023 – 2028

Vizija in strategija delovanja in razvoja

8.KONGRES KS 90

Damjan Volf

Vsebina

I. KONFEDERECIJA SINDIKATOV 90 SLOVENIJE 

II. PREHOD V KAPITALISTIČNI SISTEM 2

  a. Izgubljene sanje 

  b. Zmaga privatizacij 

  c. »Konsolidacije lastništva in menedžerski prevzemi podjetij« 

  d. Posledice in stanje danes 

  e. In kje smo tukaj sindikati? 

III. PROGRAMSKE USMERITVE; vizija in strategija delovanja in razvoja KS 90

  a. KREPITEV SOCIALNEGA DIALOGA

  b. AKTIVNEJŠA VLOGA PRI KREIRANJU GOSPODARSKE POLITIKE

  c. PROAKTIVNO IZOBRAŽEVANJE IN AŽURNO INFORMIRANJE

  d. DELO Z MLADIMI

  e. DRUŽENJE IN IZMENJAVA MNENJ

  f. MEDNARODNO SODELOVANJE

  g. PRAVNA VARNOST DELOJEMALCEV

IV. METODE ZA DOSEGANJE ZASTAVLJENIH CILJEV in VIZIJE 

I. KONFEDERECIJA SINDIKATOV 90 SLOVENIJE

Konfederacija sindikatov 90 Slovenije (KS 90) je reprezentativna sindikalna organizacija na državni ravni, ki je bila ustanovljena 8. februarja 1991 v Kranju kot odraz takratnih socialno – ekonomskih, političnih in sindikalnih razmer. Povezuje različne samostojne sindikate dejavnosti zasebnega in javnega sektorja, poklicne sindikate in regionalno organizirane sindikalne organizacije. KS 90 svoj status reprezentativne sindikalne konfederacije na državni ravni uveljavlja kot članica Ekonomsko socialnega sveta Republike Slovenije (ESS), Sveta za dostojno delo in socialno varnost in kot pogajalka ter podpisnica številnih dogovorov, sporazumov in kolektivnih pogodb na državni ravni. KS 90 ima svoje predstavnike v različnih državnih institucijah: Skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), Skupščini Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), Nadzornem svetu Javnega štipendijskega, razvojnega invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije (JŠRIPS RS), Ekonomsko socialnem strokovnem odboru Slovenskega državnega holdinga (ESSO SDH), Svetu Inšpekcije za delo ter v organih različnih delovnopravnih področij (varnosti in zdravja pri delu, urejanje trga dela, trajnostnem razvoju ipd).

KS 90 se financira izključno iz lastnih sredstev (članarine članic in članov sindikata), ter deluje neodvisno od političnih strank in ne glede na politično, nacionalno ali versko pripadnost posameznih članov.

Cilji povezovanja in delovanja KS 90 so predvsem:

• sklepanje kolektivnih pogodb, dogovorov in sporazumov,
• ohranitev temeljev socialne države,
• zastopanje delavskih interesov v delovnopravni in socialni zakonodaji,
• uveljavljanje človekovih pravic, ekonomskih in socialnih standardov iz mednarodnih konvencij in evropskih listin,
• vpliv na plače in plačno politiko,
• izboljšanje pravne varnosti delavcev in članov sindikata,
• zaposlovanje in izobraževanje,
• izboljšanje delovnih pogojev, varnosti in zdravja pri delu,
• uveljavljanje sindikalnih pravic, razvoj sindikalne organiziranosti in solidarnosti ter akcijskega sodelovanja in povezovanja z drugimi sindikati,
• organiziranje manifestacij in stavk v podporo uveljavljanju interesov, zakonov in kolektivnih pogodb.

II. PREHOD V KAPITALISTIČNI SISTEM

a. Izgubljene sanje

Slovenija več kot tri desetletja po osamosvojitvi ni obljubljena dežela za delavstvo. Je država, ki se ubada z močnimi interesnimi skupinami, ki izvirajo iz gospodarstva in nam vedno, s tihim soglasjem vladajoče garniture izbrancev ljudstva, minimizirajo dostojanstvo skozi nedostojno plačilo za opravljeno delo, sramotno nizke pokojnine in napade na javno dostopne storitve, ki se jih poskuša tako ali drugače privatizirati. Pričakovanja vseh nas glede prehoda v tržno gospodarstvo so bila velika in to se danes kaže skozi izrazito nemoč, brezup in razočaranje ljudi. Predstave o tem, da bomo čez noč postali »mala Švica«, so se dokaj hitro razblinile. Nesporno dejstvo je, da smo v Sloveniji v Ustavo zapisali, da uvajamo tržno gospodarstvo, zašli pa smo v kapitalistično gospodarstvo z močnimi dodatki krutega in surovega neoliberalizma. Zaradi romantičnih predstav v pričetku 90-tih je sedaj toliko težje sprejeti dejstvo, da se Slovenija ni odločila le za tržno gospodarstvo, temveč je prešla tudi v kapitalistični sistem in vse kar sodi k slednjemu. Kapitalizem po meri človeka kot smo si ga v Sloveniji predstavljali in so nam ga celo takrat vladajoči izbranci ljudstva obljubljali je bila zgolj samo iluzija. Imeti privatno lastnino brez bogatih lastnikov, enakomerno delitev dobička in imeti kapitalizem brez družbenega razslojevanja so bile le utopične predstave. Kapitalizem namreč deluje po principu ustvarjanju strahu in sovraštva, saj lahko le tako konstantno zagotavlja rast kapitalu. Razumeti moramo, da je kapitalizem v sami naravi krizni sistem, te krizne tendence pa lahko kvečjemu le začasno stabiliziramo, pa še to le na omejenem geografskem področju in pogosto na škodo drugih regij in družbenih skupin.

b. Zmaga privatizacij

Aprila leta 1990 so bile v Republiki Sloveniji (RS) izvedene prve demokratične volitve in z njimi politične, gospodarske in družbene spremembe.   Pričelo se je obdobje prehoda iz socialističnega v kapitalistični sistem, iz plansko – tržnega v socialno – tržni sistem. Ta je rezultiral v preobrazbi gospodarstva iz obstoječega industrijskega v storitvenega, ki so ga zaznamovali tudi prehodi iz družbene v zasebno lastnino, usmerjenosti od velikih k majhnim podjetjem ter dokončen prehod iz ekonomije ponudbe v ekonomijo povpraševanja. To je bilo najbolj izrazito na trgu delovne sile. Slovensko gospodarstvo se je postopno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremembam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodarstvom, za katera so značilna gospodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika nastajanja in odmiranja podjetij. Število gospodarskih subjektov se je v obdobju 1990 – 1994 povečalo za dobrih 64 odstotkov in začelo se je preoblikovanje  družbene lastnine v zasebno. Nagla prerazporeditev kapitala v Sloveniji je prinesla tudi močan vpliv njihovih lastnikov na centre politične moči, na medije in celo državne organe s tem pa je ogrozila principe in funkcioniranje demokratičnega družbenega ustroja.

V samostojni Sloveniji se je uradna privatizacija sicer pričela leta 1992, iz nje pa je izšla »pidovska privatizacija« še pred tem je po jugoslovanski zakonodaji prišlo do t. i.  »divje privatizacije«. Čas okoli preloma tisočletja pa je zaznamovala »konsolidacija lastništva«, ki ji je sledila faza »menedžerskih odkupov«.

»Divja privatizacija« je imela svojo zakonsko osnovo v Zakonu o družbenem kapitalu, sprejetem še v času jugoslovanske zvezne vlade Anteja Markovića in Zakona o podjetjih. Omenjena zakona sta omogočala dokapitalizacijo in odprodajo podjetja ali njegovega deleža, ustanavljanje obvodnih oziroma »by pass podjetij« z brezplačnim prenosom lastnine in poslovnih funkcij, ki so odprla vrata oškodovanju družbene lastnine, ki je bilo zakonsko opredeljeno kot kaznivo dejanje šele leta 1995. Tako je mnogo direktorjev s svojimi upravami prihajalo do lastništva podjetij na sporen in nekaznovan način, ki so bila do takrat v družbeni lasti. Ko so revizorji leta kasneje ugotavljali oškodovanja družbene lastnine, so največje oškodovanje ugotovili ravno med leti 1990 – 1992 in sicer v višini 86,2 milijard tolarjev, oziroma revaloriziranih 1,4 milijarde EUR.

»Pidovska privatizacija« se je uradno pričela z »Zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij«, ki ga je konec leta 1992 sprejela nova vlada Janeza Drnovška. Prav način privatizacije je bilo jedro hudih političnih sporov še znotraj prve slovenske vlade Demosa. Gospodarski minister dr. Jože Mencinger je zaradi teh sporov tudi odstopil, saj je sam zagovarjal model odplačne privatizacije, pri kateri bi vodstva in zaposleni postopno odkupovali svoja podjetja. Preostali del Demosa je zagovarjal nasprotno – brezplačno in množično privatizacijo, ki bi razbila prevlado t. i. rdečih direktorjev. Na koncu je obveljal kompromis – del premoženja se je brezplačno razdelilo, za del je bilo potrebno plačati, nekaj družbenih podjetij, predvsem velikih, pa je bilo podržavljenih. Oktobra leta 1993 je bilo izdanih prebivalstvu RS za 567 milijard tolarjev brezplačnih lastninskih certifikatov (revaloriziranih 9,2 milijarde EUR), ki so potekli julija 1997, neizkoriščenih je ostalo 67 milijard tolarjev (revaloriziranih 1,09 milijarde EUR). Vsi državljani smo prejeli certifikate, vredne od 400 do 1.700 EUR, odvisno od naše starosti. Z mislijo, kako si bodo kupili nov avtomobil, popravili dotrajano streho hiše, so številni pred tridesetimi leti strpno čakali v dolgih vrstah, da bi certifikat vložili v katero izmed uspešnih podjetij in nato delnice z dobičkom prodali. Številni, ki so ga vložili v pooblaščene investicijske družbe (PID), pa se tistega časa spominjajo z bridkostjo, saj so namesto obljubljenega dobrega zaslužka dobili figo v žepu. V PID-u je namreč pristalo kar 62 odstotkov od vseh izdanih certifikatov (revaloriziranih 5,71milijarde EUR), samo 32 odstotkov pa jih je bilo plasiranih v podjetja, nekaj jih je ostalo neporabljenih. Privatizacijska metoda naj bi v teoriji imela dober namen in naj bi omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje, a želeni namen se je v praksi popolnoma izjalovil. Tekom privatizacijskega procesa se je udeležba notranjih lastnikov (delavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanjševala, povečevala pa se je udeležba investicijskih družb in menedžerjev, saj je v tistem zgodovinskem trenutku le malo ljudi vedelo, za kaj pravzaprav gre, nedvomno pa so to dobro vedeli tisti, ki so Pide upravljali – iz njih je namreč izšla peščica pidovskih baronov. Med najbolj znanimi so Darko Horvat, Igor Lah, Matjaž Gantar, Stane Valant, s Pidi pa so povezani tudi tajkuni kot so Dari Južna, Alenka Žnidaršič Kranjc in Bojan Petan. Nekateri izmed naštetih so še vedno na lestvici najbogatejših, kar nekaj pa se jih je zaradi svojih dejanj znašlo pod bremenom kazenskih ovadb in obsodb.

c. »Konsolidacije lastništva in menedžerski prevzemi podjetij«

Začetek »konsolidacije lastništva« sega že v čas pidovske privatizacije, zaznamuje pa ga proces navzkrižnega lastninjenja, skritega parkiranja delnic brez objave javnih ponudb za prevzem in nasploh ustvarjanja ogromnih hobotnic prepletenega lastništva. V prvi polovici novega tisočletja so obstajala vsaj tri velika lastniško prepletena omrežja – najprej okrog Pivovarne Laško (Boško Šrot), ki je z neposrednim ali posrednim lastništvom obsegala vse od pivovarne Union in Fructala, od časopisa Delo in Večer do Radenske, od tiskarne do tovarne nogavic. Nato v omrežju Istrabenza (Igor Bavčar) so bila energetska podjetja, cela vrsta hotelov, Postojnska jama. DZS (Bojan Petan) pa je imel v svoji solastniški mreži, neposredno ali posredno vse od Marine Portorož do Term Čatež, od delikates do časopisov.

Nekatera nekdaj velika podjetja in zaposlovalci v posameznih regijah niso prenesla izgube trga ali izčrpavanja menedžerjev. To pa ni pomenilo samo propada podjetij, ampak tudi velik socialni problem. Ugasnila so velika podjetja kot so SCT, Primorje, Vegrad, Mura, Delamaris, TAM, Metalna, MIP-a, Pomurka, EMO, Aero, Labodom, Beti, medtem ko so nekoč paradni konji slovenskega gospodarstva šli v tuje roke Lek, Droga, Kolinska, Gorenje, Radenska, če naštejemo le nekatere od njih. Slovenski davkoplačevalci smo nato v letu 1996 pristali na to, da se je delodajalcem v RS znižalo prispevno stopnjo za pokojninsko zavarovanje iz tedanjih 15,5 odstotka na 8,85 odstotka pod krinko izboljšanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, ki je bil sprva predviden le kot začasna rešitev, a velja še danes. Iz tega naslova se je primanjkljaj v blagajni ZPIZ-a iz pičlih 91 milijonov evrov v letu 1995 že v letu 1998 zvišal na več kot pol milijarde, medtem ko je v letu 2004 deficit prvič presegel milijardo evrov, leta 2014 pa se je povzdignil na doslej rekordnih 1,6 milijarde evrov, medtem ko so delodajalci v Republiki Sloveniji samo na ta račun privarčevali več deset milijard EUR. Prav tako smo slovenski davkoplačevalci v letih 2013 in 2014 dokapitalizirali bančni luknjo v višini več kot 5 milijard EUR in s tem povsem odkrito legaliziral pohlep in hazardiranja gospodarstvenikov na naš račun, kot tudi v letih 2020 in 2021 pomagali kapitalu z dodatnimi 5 milijardami EUR za preživetje in nadgradnjo slovenskega gospodarstva v RS, pred nami pa je obnova po vodni ujmi iz meseca avgusta 2023, kjer se materialna škoda ocenjuje tudi na več milijard EUR.

d. Posledice in stanje danes

Vse našteto potrjuje trditev, da ima sistem, ki nam je bil leta 1991 vsiljen in se odziva na ime kapitalizem, vgrajenega »trojanskega konja«, ki načrtno vodi do vedno novih kriz. Ta služi izključno temu, da se sistem izkoriščanja posodobi in prilagodi na nove družbene razmere ter se nadaljuje s prerazporejanjem državnega bogastva na zgolj peščico izbrancev in to s tihim soglasjem vedno aktualne politike!

Ker kapital ne pozna sramu,  počne to tako,  da poskuša delavca ustrahovati in ga plačati čim manj. Načrtno zadrževanje delavcev v objemu strahu in negotovosti je ena izmed najbolj podlih oblik vodenja, ki služi le zastavljenemu cilju, da se izgube kapitala socializirajo ter dobički privatizirajo. Zavoljo tega se delavcu ukrade njegov prosti čas, njegovo zdravje in ga, s pasivnostjo države, spremeni v lastnem dobiček. Kapitalu je uspelo delavstvo odtujiti,  deklasirati in ponižati, uspelo mu ga je razbiti in raztrgati medsebojne vezi. Skupaj nas drži le še v večini lažni občutek skupnosti. Ob tem pa se načrtno potencira ter celo nagrajuje pripadnost posameznikov, ki nato iščejo le še somišljenike, ki jim brezkompromisno sledijo. Zanje je to pomembnejše od resnice in dejstev in začaran krog neoliberalizma je tako sklenjen. Neoliberalizem in populizem sta namreč v simbiotičnem odnosu, v katerem prvi ustvarja pogoje za drugega, ta pa mu vrača uslugo s spodkopavanjem demokratičnih institucij, ki bi lahko ogrozile neoliberalne pozicije moči. Pogonsko gorivo tega sožitja sta socialna krivičnost in ljudski gnev, ki ju neoliberalizem povzroča, populizem pa spretno izkorišča, zato da si pribori in utrdi oblast.

Slovenija je v teh dobrih treh desetletjih postala »vice«, oziroma prava davčna oaza za lastnike kapitala (izjemno nizka obdavčitev davka od dobička ter davka na premoženje) in prepogosto »pekel« za zaposlene. Iz leta v leto je več delavstva, ki si s svojim delom ne more omogočiti dostojnega življenja. Delavstvo v RS se namreč sooča  s sramotno nizkimi osnovnimi plačami (so pravi realni odraz koliko v resnici delodajalci cenijo delo delavcev), s povečevanjem negotovih prekarnih oblik dela (skoraj 60 tisoč), ter z vedno večjimi delovnimi obremenitvami in s tem povezanim nezdravim in nevarnim delovnim okoljem. Slovenija je postala ena izmed sedmih držav v Evropski uniji v katerih se je po javno dostopnih statističnih podatkih dvignila stopnja tveganja revščine. To pomeni, da z dohodkom nižjim od praga tveganja revščine v Sloveniji živi čez 250.000 prebivalcev Slovenije, oziroma vsak 8 Slovenec, med njimi skoraj 100 tisoč upokojencev in skoraj 50 tisoč delovno aktivnih, medtem ko se je bogastvo najbogatejšega odstotka Slovencev od osamosvojitve povečalo za 95 odstotkov, premoženje najrevnejših pa v istem časovnem intervalu zmanjšalo za 18 odstotkov. Ob tem pa so se istočasno dobički podjetij v RS iz leta 2020 v 2021 skoraj podvojili na 5,7 milijarde evrov, oziroma so se v zadnjem letu dni še dodatno povečali za sedem odstotkov in so v letu 2022 znašali 6,1 milijarde evrov, oziroma je 100 najbogatejših Slovencev samo v zadnjem letu povečalo svoje premoženje za 15 odstotkov, oziroma še za dodatno milijardo EUR. Nadalje je bilo samo v letu 2022 v imenu plemenitenja kapitala v Republiki Sloveniji ustvarjeno rekordno število bolniških odsotnosti in sicer 17 milijonov delovnih dni, kar nas je davkoplačevalce stalo že več kot 713 milijonov eurov.

Vse to se nam dogaja v času, ko se soočamo z rekordnim številom delovno aktivnih v Republiki Sloveniji, kot tudi z rekordno nizko brezposelnostjo, kar bi moralo pomeniti, da bi se plačilo za opravljeno delo moralo približati dostojnim številkam in da bi tudi zagotavljanje varnega in zdravega delovnega okolja ter prostega časa, morala biti ne le dodana vrednost delodajalca, ampak končno tudi njihova osnovna obveza. A žal temu ni tako, saj država s svojo pasivnostjo potiska delavstvo v vedno večjo bedo, da je potem delavec prisiljen delati za nizko mezdo cele dneve, da se čimprej izčrpa in da je potem pokojnina čim manjša ali da se do nje sploh ne pride. Še več, soočamo se z miselnostjo politike, da se pri delodajalcih, lastnikih kapitala išče vedno rešitve za vsako ceno, medtem ko se za delavce v večini išče izgovore zakaj to ne gre in se jih prepušča v milost in nemilost tem istim delodajalcem, ki jim politika odpira vrata v to brutalno izkoriščanje. Vse to vodi v to, da postaja plenjenje še preostale državne zlatnine in izigravanje ter izkoriščanje sočloveka način življenja določene skupine ljudi, ki živijo skupaj z nami v družbi in si le ti sčasoma ustvarijo pravni sistem, ki to dovoljuje in moralni kodeks, ki to celo poveličuje!

e. In kje smo tukaj sindikati?

Delovanje sindikatov v RS je v osnovi urejeno z Ustavo Republike Slovenije in temelji na mednarodnih dokumentih, ki opredeljujejo sindikalno svobodo. Sindikati predstavljamo svoje člane pri uveljavljanju in varstvu njihovih ekonomskih in socialnih interesov v socialnem dialogu z delodajalci, delodajalskimi organizacijami in Vlado RS. Delovanje sindikatov v RS temelji tudi na ratificiranih konvencijah Mednarodne organizacije dela (ILO), ki opredeljujejo sindikalno svobodo. Delovanje sindikatov urejajo tudi različni predpisi, kot so Zakon o reprezentativnosti sindikatov, Pravilnik o evidenci statutov sindikatov, Zakon o kolektivnih pogodbah, Zakon o stavki, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih uslužbencih, Zakon o sistemu plač v javnem sektorju ipd.

Posebej pomembno in hkrati zelo odgovorno vlogo imamo sindikati v trenutno aktualnem času, ko predstavljamo edino resno oviro pohlepu kapitala, saj zagovarjamo pravice in dostojanstvo delavcev, mladih, starih in kakor koli zatiranih slojev prebivalstva.

Pot, ki je prehojena za sindikati je pot pluralizacije in pomembnega upada članstva v sindikatih, saj je z osamosvojitvijo in spremembo sistema prišlo do premika v strukturi delovne sile in sicer iz predelovalne industrije k storitveni dejavnosti, ki ga zaznamuje veliko število malih in srednjih podjetij z manj kot 250 zaposlenimi ter porast zaposlitev v negotovih oblikah dela (delo za določen čas, zaposlitve preko agencij za posredovanje delavcev, delo s skrajšanim delovnim časom, (lažno) samozaposlovanje ipd).

Na splošno sem mnenja, da je za upadanje članstva v sindikatih več vzrokov. Eden izmed teh je zagotovo v upadanju števila zaposlenih v tradicionalnih industrijskih panogah, ki so vedno pomenile trdno bazo sindikatov ter premik dejavnosti od industrije k storitvam. Drugi izmed vzrokov je dokajšnja nezainteresiranost mladih za včlanjevanje v sindikate, ki ne nadomeščajo »starih« članov sindikatov, ki odhajajo v pokoj. Tretji izmed vzrokov je ta, da delavske in socialne pravice, ki jih izborimo v sindikatih, danes uživajo vsi zaposleni, del teh pa tudi brezposelni. Razlike v pravicah, ki so jih deležni člani sindikata in delavci, ki niso včlanjeni v sindikat, praktično ni več. Eden izmed vzrokov je tudi »tržno« obnašanje delavcev, ki je še posebej vidno v sedanji krizi tehtanja med višino članarine in »storitvami«, ki so jih deležni.

Vendar pa sem mnenja, da sta na zmanjšanje vloge sindikatov pri zaščiti interesov delavcev in upadanje njihovega članstva, najbolj vplivala nepripravljenost sindikatov v RS po osamosvojitvi na vse pasti neoliberalizma in globalizacije ter njihova prevelika pluralizacija v RS. Delavski razred in njihovi predstavniki moramo težiti tudi za tem, da se dobi v svoje roke tudi politično oblast v državi, ki pa mora biti samo orodje za korenite spremembe, kjer bo na prvem mestu izključno človek in ne le nikoli potešen kapital!  Kapital je samo plod dela in nikoli ne bi mogel obstajati, če ne bi obstajalo najprej delo. Delo je nadrejeno kapitalu in si zasluži veliko boljšo obravnavo. Kapitalizem je družba brez prihodnosti in idealov. To je vzrok za duhovno praznino in moralni razkroj med ljudmi.

Zato sem mnenja, da moramo sindikati pod načeli enotnosti, vzajemnosti in solidarnosti bolj odločno kot kadarkoli do sedaj zahtevati, da se zagotovi primerno razvit družbeni in šele nato osebni standard, kar pomeni, da mora biti vsakemu pod enakimi pogoji dostopno tako kvalitetno zdravstvo, kot tudi izobraževanje ali kulturne dobrine, zagotovljeno pa mora biti pošteno plačilo za delo ter drugi prejemki, če gre za dela nezmožnega človeka.

Mnenja sem, da če želimo delavske organizacije dejansko uresničevati delavske interese, se moramo brez premisleka osvoboditi vseh meja v katere nas načrtno zapira kapital in prepogosto tudi politika. Dejstvo je namreč, da ko delavci in delavski predstavniki začnejo razmišljati kot kapitalisti, je usoda delavskega boja bolj kot ne zapečatena in tega je v praksi vse preveč, saj sem pristaš mnenja, da je dejanska meja delavskega boja le nebo.

Sindikati moramo okrepiti svojo moč na vseh ravneh našega delovanja še posebej s konstantno prisotnostjo med našim članstvom v tovarnah ter javnih podjetjih in zavodih. Našo prisotnost med delavstvom moramo okrepiti, saj je in mora ostati osnova za kakršnakoli pogajanja, volja našega članstva in ne obratno, kot se to v sindikatih prepogosto dogaja. To je po mojem trdnem prepričanju osnovni predpogoj, da lahko potem s striktnim zasledovanjem enotnosti, vzajemnosti in solidarnosti pomagamo uveljaviti interese malih ljudi, ki so nepovezani prelahek plen in žrtev izkoriščanja. Mnenja sem, da se sindikati svoje potencialne moči prepogosto ne zavedamo dovolj močno in prehitro pristanemo na drobtine, ki se nam jih ponuja namesto, da bi si odrezali bel kos kruha, ki si ga organizirano delavstvo v RS tudi zasluži. Zato danes ni več časa za delitve in razhajanja, temveč moramo svoj čas nameniti za strokovne in enotne pristope k problematikam, ki se jih lotevamo in vsekakor mora izhajati iz izzivov, ki jih ima naše članstvo v svojih delovnih enotah. Trendu razbijanja sindikalne scene na majhne sindikate iz preteklosti mora končno slediti trend povezovanja in preseganja ozkih interesov posameznikov ali manjših skupin. Imperativ vsakega od nas mora biti hiter prenos informacij med članstvom in delovno skupnostjo in obratno, saj bomo le tako lahko svojo vlogo učinkovito uresničevali ter po potrebi uporabili sredstva sindikalnega boja, od blažjih oblik, pa vse do stavke, če bo to potrebno.

KS 90 se dnevno sooča s kopico izzivov s katerimi se soočajo tudi druge delavske organizacije, ki odgovorno zastopajo svoje članstvo. Nesporno dejstvo je, da je sistem, ki smo ga državljani izbrali ob prehodu v novo državo tak, da plačilo za opravljeno delo kljub rekordnim dobičkom, ki jih ustvarjajo pridne in marljive delavske roke ne sledi elementu pravičnosti in dostojanstva skozi plačilo za opravljeno delo. Kapital vedno znova izkorišča vse zakonske luknje, da ima tudi s pomočjo izvršilne oblasti idealne pogoje za plemenitenje, oziroma konstantno rast. Namesto, da bi se v času »pomanjkanja delovne sile« uredilo dostojno plačilo za opravljeno delo v varnih in zdravih delovnih okoljih, delodajalcem uspeva, da postajamo neoliberalna družba, ki ima le cilj, da bogatejši postanejo še bogatejši in da se poveča število revnih, ki se ne bodo mogli preživljati niti z delom za polni delovni čas. Zavoljo tega v Sloveniji raste število zaposlenih, ki živijo pod pragom revščine in se intenzivno uvaža »poceni« delovno silo, ki na široko odpira vrata za še večje izkoriščanje in predstavlja izjemno resno grožnjo za sindikalno gibanje, ki je pro delavsko naravnano, saj je sindikalna organiziranost med njimi izjemno otežena, ker jo njihovi delodajalci celo prepovedujejo. Socialno partnerstvo jemljemo v KS 90 odgovorno, hkrati pa se zavedamo njegovih meja in v določenih pogojih neizbežnosti konflikta med delom in kapitalom. Zato je nujno potrebno okrepiti naše vključevanje v procese sprememb socialne države, v nujne spremembe trga dela, ki jih terjajo nove svetovne in domače ekonomske razmere ter proces globalizacije. Vztrajamo, da so socialna varnost in socialne in s tem tudi delavske pravice nujna sestavina civilizacijskega in gospodarskega razvoja. Zaposlitev, primerno plačilo, pravice do zdravstvenega in pokojninskega varstva in zdravega ter varnega okolja so za nas temeljne prvine urejene, zdrave in uspešne družbe.

III. PROGRAMSKE USMERITVE; vizija in strategija delovanja in razvoja KS 90

Zavoljo vsega zgoraj napisanega sem mnenja, da je napočil skrajni čas, da pristopimo resno in odgovorno k ukrepom, ki bodo delovanje KS 90 še bolj približali članstvu in s tem omogočili bolj trdne temelje za prihodnost organizacije, katere začetki segajo že več kot 30 let nazaj. Vsaka članica dejavnosti in poklica si bo morala zelo odgovorno zastaviti vprašanja in nanj odgovoriti glede prihodnosti KS 90, saj sem mnenja, da smo pred križiščem kjer obstajata samo dve poti. Ena po kateri že hodimo in povzroča neoptimalno delovanje KS 90 v perspektivi kadrovske podpore članicam in članom (pravne in interesne) in finančnega deficita ter druga, ki je za moj pogled edina možna in ki vključuje tako spremembo statuta, internih aktov, ureditev plačilne discipline, povečevanje prisotnosti na terenu (odprtje sindikalnih pisarn v vsaki regiji v RS), ter tudi reorganizacijo delovne skupnosti (poenotenje ter kadrovske okrepitve).

Kot predsednik si bom prizadeval da bo prevladala modrost, ki jo skupaj premoremo in bomo v najkrajšem možnem času ne samo ugriznili v izzive, ki nam jih ponuja druga, prava pot, ampak jih bomo tudi realizirali, saj bomo le tako lahko kos vedno večjemu pohlepu kapitala kateremu smo priča dnevno na terenu, kot tudi pričakovanjem našega članstva. Mnenja namreč sem, da so danes priložnosti in možnosti za uspeh pravega delavskega boja izjemne, a le ob striktnem zasledovanju začrtane poti, ki bo odraz naše enotnosti, vzajemnosti, solidarnosti ter pogleda v boljšo prihodnost KS 90. Izkušnje, ki sem si jih pridobil v praksi so me namreč naučile, da je lahko le sindikat, ki pravočasno z odločnimi interesnimi in pravnimi argumenti stopi v bran izkoriščanim delavcev, pravi sindikat!

Zato bi izpostavil področja, kjer moramo intenzivirati naše aktivnosti in sicer;

• socialna politika (zdravstveni sistem, pokojninsko in invalidsko zavarovanje),
• trg dela (zaposlovanje, kolektivne pogodbe, dohodkovna politika, delavsko soupravljanje, socialna ekonomija, varnost in zdravje pri delu),
• zakonodajno – pravno področje (socialna in pravna država, izobraževanje in usposabljanje, socialni dialog).

a. KREPITEV SOCIALNEGA DIALOGA

V 21. stoletju je socialni dialog temeljno sindikalno orodje pri vzpostavljanju korektnega odnosa med delom in kapitalom. Njegova »kakovost« v preteklem obdobju je pokazatelj pripravljenosti kapitala, da upošteva pridobitve stvarne in ne zgolj zaigrane demokracije. Naša naloga in pravica je, da z močjo argumentov zmagamo v bitki z dialogom moči, ki je postal najpomembnejše sredstvo vladajočih struktur. V kolikor želimo biti uspešni v socialnem dialogu, moramo svoje aktivnosti zastaviti v več smereh. Bistvena je kakovostna informacija in njena korektna uporaba. Potrebno je nenehno izobraževanje, izmenjava informacij in povezovanje z institucijami civilnega prava. Komunicirati moramo s tistim delom informacijskega sistema, ki še spoštuje poklicno etiko in novinarski kodeks. Sodelovali bomo z vsemi institucijami civilne družbe, ki imajo v svojem programu zaščito človekovih in s tem tudi delavskih pravic in dostojanstva. Moč KS 90 moramo povečati tudi z medsebojnim povezovanjem in združevanjem tako na mikro kot tudi na makro ravni. Alternative socialnemu dialogu enostavno ni in tega se moramo dobro zavedati prav vsi. Prav v uporabi socialnega dialoga vidim možnost pri nenehnem prizadevanju za uskladitev možnega z želenim pri ceni dela, delovnih pogojih ter ohranjanju, oziroma povečevanju elementarnih civilizacijskih norm in pridobljenih pravic iz dela.

To bomo dosegli s:

• sodelovanjem s predstavniki delojemalskih organizacij,
• sodelovanjem s civilno družbo,
• sodelovanjem s predstavniki delodajalske strani.

NOSILCI: predsednik, izvršni sekretarji, pravnik, predsedniki odborov dejavnosti, sindikalni zaupniki.

AKTIVNOSTI: skozi vse leto.

b. AKTIVNEJŠA VLOGA PRI KREIRANJU GOSPODARSKE POLITIKE

KS 90 bo bolj aktivno s ciljem ustvarjanja optimalnih rezultatov v družbah, zavodih in podjetjih, sodeloval pri kreiranju mikro in makro gospodarske politike. Preko svojih predstavnikov moramo bolj odločno in s tem tudi učinkovito prispevati h kreiranju in izvajanju učinkovite delovne aktivnosti, ki je edino trajno sredstvo za zagotavljanje socialne varnosti. KS 90 bo v vladnih institucijah aktivneje podpirala in sodelovala pri vseh projektih, katerih cilj bo zagotavljanje pogojev dostojanstvenega življenja tako za vse, ki še niso stopili na trg dela kot tudi delovno aktivne in tiste, ki so v zasluženem pokoju. To med drugimi pomeni ne samo ohranjanje, ampak tudi odpiranje novih kvalitetnih delovnih mest, zagotavljanje večje socialne varnosti in povečanje plačila za delo, ki je osnova tudi za spodobno pokojnino.

V ta namen moramo okrepiti sodelovanje z:

• Vladnimi službami (Vlado RS, ministrstvi, direktorati, ipd),
• Inšpekcijskimi službami RS (delovna razmerja, varstvo pri delu, zdravstveno, požarno inšpekcijo – pri zaposlovanju za določen čas, definiciji delovnega časa, plačilu iz naslova delovnega razmerja, uveljavljanju določil kolektivnih pogodb, hujših nesreč, poškodb, nevarnih pojavov, onesnaževanju okolja),
• Zavodom za zaposlovanje RS (zaposlovanju, ugotavljanju presežnih delavcev – invalidov, stečajih, zaposlovanju tujcev),
• Zavodom za pokojninsko invalidsko zavarovanje RS (izguba delovne zmožnosti, upokojevanje, poklicne bolezni, ipd),
• Zavodom za zdravstveno zavarovanje RS (bolniške – nadomestila plač)
• Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS (jamstveni sklad- stečajni postopki, invalidski sklad- prilagoditev delovnih mest, štipendijski sklad- štipendije za deficitarne poklice, preživninski sklad- preživnine),
• vodstvi občinskih skupnosti, (delovanju nadzornih organov, kjer je občina ustanoviteljica),
• nevladnimi organizacijami (pravna država, mladina, sociala, ekologija dobrodelnost).

NOSILCI: predsednik, izvršni sekretarji, predsedniki odborov, sindikalni zaupniki.

AKTIVNOSTI: skozi vse leto.

c. PROAKTIVNO IZOBRAŽEVANJE IN AŽURNO INFORMIRANJE

Priča smo številnim poskusom kapitala, da bi na vse mogoče načine onemogočil širjenje tistih informacij, ki imajo za posledico oblikovanje upravičenih zahtev zaposlenih. Moderna sredstva informiranja in njihova vse večja razširjenost tudi to aktivnost postavljajo v povsem drugačno dimenzijo. Naše internetne strani morajo služiti za informiranje o vseh tistih dogodkih, ki imajo za zaposlene kakršne koli posledice. Trudili se bomo, da vam bodo dostopne informacije, ki kažejo delitvena razmerja in izvajanje dogovorjene plačne politike. KS 90 bo bolj intenzivno organizirala konference za članstvo in zainteresirano javnost, s ciljem informirati in usposobiti zainteresirane za aktivnosti, ki imajo skupen imenovalec, to je večja socialna varnost in višja stopnja človeškega dostojanstva za delavke in delavce. Številne pričakovane spremembe zakonodaje bodo terjale izredno veliko stopnjo dodatnega znanja, s katerim bomo preprečevali zlorabo te zakonodaje v smeri brezkompromisne eksploatacije dela.

Nujno potrebujemo lastna sredstva za obveščanje in informiranje, saj nam izkušnje kažejo, da se na javne medije ne moremo brezpogojno zanašati. Za informiranje moramo uporabiti tudi vsa obstoječa socialna omrežja. V Evropi in svetu so ti načini že dali zelo dobre rezultate. Vodilni in vodstveni kadri v sindikatu smo že v preteklih letih z izobraževanjem ter usposabljanji naredili korak v pravo smer in tukaj je potrebno nadaljevati in okrepiti to vejo izobraževanja. V tej smeri moramo delati bolj intenzivno, saj nam izkušnje kažejo, da je samo pravilno uporabljeno znanje ob preverjenih pozitivnih izkušnjah podlaga za uspešno delo. Prenos uporabnih znanj v najširši krog članstva sem si zadal kot prioriteto in samo od volje in pripravljenosti izvajalcev je odvisno, kako uspešni bomo v tej vlogi.

To bomo dosegli z:

• priprava posebnih aktivnosti za včlanjevanje (dan odprtih vrat),
• priprava in izdaja informacij v obliki tiskovin,
• popolna prenova spletne strani in redno ažuriranje,
• komunikacija preko družabnih in družbenih omrežij,
• nasveti iz delovnopravne zakonodaje in varnosti in zdravja pri delu (spletne strani, družabna omrežja, tiskani in radijski mediji),
• izvedba vsaj dveh enodnevnih seminarjev na temo delovnopravne zakonodaje (spomladi in jeseni),
• organizacija in priprava tiskovnih konferenc,
• priprava sporočil za javnost,
• individualno izobraževanja članstva.

NOSILCI: predsednik, izvršni sekretarji, pravnik, predsedniki odborov dejavnosti

AKTIVNOSTI: skozi vse leto.

d. DELO Z MLADIMI

Naloga slehernega člana KS 90 je prenos sindikalnega znanja in izkušenj na novo zaposlene mlade delavke in delavce. Med cilji je zagotovo zelo važno načelo »združeni smo močnejši«. Dobra informiranost in poučenost sta osnovna elementa za preprečevanje izkoriščanja zaposlenih. Številne izkušnje, ki smo si jih pridobili v komunikaciji s »TURBO kapitalom« je potrebno prenesti na mlado generacijo, ki zaradi kapitalu podložnih in prilagojenih šolskih programov ne pozna pomena sindikatov in skupnega angažiranja v dobrobit vseh.

Usposabljanje mladih pomeni ohranjanje samoobrambnih mehanizmov in možnost aktivnega soustvarjanja prihodnosti, pa tudi prepoznavanje preteklega dela starejših delavcev. Za starejše pa je takšno delo nujno, če želimo kapitalu in politiki preprečiti prikazovanje odhajajoče zgarane generacije kot nepotrebnega in škodljivega bremena. Prenos aktivnosti na mlade bo možen zgolj in samo, če za mlado generacijo izborimo bolj zanesljiva delovna mesta. Vztrajati bomo morali na prenosu znanja in izkušenj o socialnem dialogu v sistem poklicnega in srednješolskega programa. To pa lahko dosežemo samo s pomočjo aktivnega vključevanja v izobraževalne procese na vseh ravneh.  Mlade generacije je nujno izobraziti, da bodo vedeli, kaj jim pripada kot delojemalcem in državljanom. Povezati jih je potrebno med seboj, še bolj pa s starejšo generacijo.

Naloga sindikata je, da svojim članom pojasni, kakšna je vloga sindikata, kaj lahko naredi za udejanjanje z zakonom in kolektivno pogodbo predpisanih pravic in kakšne so njihove pravice, če se za aktivno članstvo ne odločijo.

V ta namen moramo okrepiti sodelovanja s

• izobraževalnimi ustanovami (osnovne šole, srednje šole, fakultete, Ljudsko univerzo, predstavitev sindikata, vloga sindikata v družbi, zgodovina sindikalnega gibanja v svetu in Sloveniji),
• civilno družbo.

Udeleženci: zainteresirana javnost

NOSILCI: predsednik, izvršni sekretarji, pravnik, predsedniki odborov dejavnosti

Rok: Celo leto.

e. DRUŽENJE IN IZMENJAVA MNENJ

Druženje je najbolj koristna oblika širjenja neformalnih informacij in krepitev nujno potrebnih vezi za kolektivne aktivnosti, ki so osnovna oblika sindikalnega dela. Člani KS 90 bomo še naprej spodbujali udeležbo v neformalnih oblikah, kot so razna priložnostna praznovanja in druženja. Aktivno bomo sodelovali na prvomajskih prireditvah in praznovanjih, saj krepijo našo narodno zavest in nacionalno pripadnost. Udeleževali se bomo vseh tistih shodov, ki bodo manifestirali voljo članstva. Vredno bi bilo razmisliti o organizaciji športnih iger, saj lahko služijo kot uspešno sredstvo za sklepanje dolgotrajnih in učinkovitih povezav.

V ta namen bomo organizirali;

• praznovanje mednarodnega praznika dela,
• slavnostna novoletna seja,
• sindikalni izleti.

f. MEDNARODNO SODELOVANJE

Ohranjali in vzdrževali pa bomo tudi tradicionalno dobre odnose s sindikati Italije in Hrvaške, kot tudi razširili mednarodno sodelovanje s sindikati iz naše bivše skupne države. Zavedati se moramo, da pomeni izenačevanje pravic iz dela tudi izenačevanje konkurenčnosti, kar pa v končni fazi krepi našo medsebojno povezanost in pripadnost. Druženje je tudi zelo primerna oblika za izmenjavo uporabnih informacij, ki jih potrebujemo za vzpostavljanje kvalitetnega in učinkovitega socialnega dialoga.

V ta namen bomo aktivni pri

• Srečanje s sindikati CGIL/CISL/UIL iz pokrajine FJK(tradicionalno

nadaljevanje stikov),

• Srečanje s predstavniki Sindikata Istre i Kvarnera (utrjevanje sodelovanja, poudarek na sindikatih dejavnosti),
• Udeležba na seminarjih, delovnih srečanjih, kongresih, ki jih organizirajo Sindikat Istre i Kvarnera ter CGIL, CISL in UIL iz FJK,
• Sodelovanje pri čezmejnih in evropskih projektih.

g. PRAVNA VARNOST DELOJEMALCEV

Vzpostavljanje pravne varnosti na principu ustavno garantirane enakosti vseh državljank in državljanov je pomembna naloga sindikatov, ki na tem področju v zadnjih nekaj letih bijejo izredno neizenačen boj. V teoriji in praksi predstavljene in z lastnim vzorom potrjene prakse so zagotovo najpomembnejše orožje za boj proti neoliberalnim načelom, ki se jih poskuša v imenu kapitala infiltrirati v slovensko družbo. Doseči moramo večjo učinkovitost tistih institutov v državni upravi, ki so fantastično plačani, da izvajajo kontrolo nad evropskim pravnim redom v vseh segmentih. Sindikati bomo morali v praksi pokazati več pripravljenosti na boj z »jalovo energijo«, ki prihaja iz vrst državnih organov na najvišji ravni, če ima le-ta za posledico izgubo kvalitetnih delovnih mest in slabitev ekonomske moči države v tistih segmentih, ki zagotavljajo socialno varnost zaposlenih. Morali bomo zagotoviti vpliv in nadzor nad izvajanjem tistih aktivnosti, ki so predmet socialnega dialoga, na načine, ki jih poznajo v demokratičnih državah Evrope. V praksi to pomeni, da bomo imeli tudi pravico in dolžnost kontrole pretokov kapitala.

Mnenja sem, da bi moral imeti sindikat, ki ima na ravni države priznano reprezentativnost tudi dolžnost in pravico kontrole nad delitvijo novo ustvarjene vrednosti v dejavnosti. Kot podpisniki kolektivne pogodbe smo dolžni zagotoviti njeno izvajanje, kar pomeni, da moramo v slučaju nespoštovanja dobiti od institucij, ki jih kot davkoplačevalci vzdržujemo, vso podporo, da se pravice tako kot povsod v Evropi realizirajo. Grozljiva toleranca organov ministrstva za delo vključno z inšpekcijskimi organi in davčno upravo do delodajalcev, ki še vedno kršijo delovnopravno zakonodajo ker se jim IZPLAČA je zrela za intervencijo evropskih institucij.

Sindikati lahko in moramo s svojim znanjem, izkušnjami in sposobnostjo mobilizacije najširših množic preprečiti kapitalu in dvomljivi politiki, da račun za zgrešeno ekonomsko politiko in milijardne davčne utaje izstavijo izključno obubožanim delavcem in upokojencem.

IV. METODE ZA DOSEGANJE ZASTAVLJENIH CILJEV in VIZIJE

Za doseganje sindikalnih ciljev je nujno potrebno biti ustrezno sindikalno organiziran. To pomeni, da je potrebna nujna prevetritev vseh internih aktov KS 90, kot tudi ob odhodu celotne delovne skupnosti KS 90 v letu 2024 še pravočasno zaposliti ustrezne kadre, ki jim bo dana možnost, da »vsrkajo« čim več znanja kolega in kolegic, ki odhajajo v zaslužen pokoj. Ob tem se je potrebno zavedati, da mora biti naša skupna naloga, da slej ko prej KS 90 povežemo sindikalno, finančno in strokovno zaradi zagotavljanja večje enotnosti, kakovosti in učinkovitosti delovanja ter prepoznavnosti KS 90 kot celote s tem, da poenotimo delovno skupnost, uredimo plačilno nedisciplino in omogočimo vsem zaposlencem in funkcionarjem dostojne delovne pogoje, da lahko sindikalno poslanstvo opravljajo čimbolj strokovno, dostojno in učinkovito.

Za doseganje zastavljenih ciljev bo potrebno uporabiti vse metode sindikalnega boja (interesne in pravne), hkrati pa bomo morali  iskali tudi nove pristope, ki bodo morali biti uporabljeni zoper inovativne metode, s katerimi poizkuša brezkompromisni kapital razčlovečiti sedanje odnose. Metodologija našega boja mora temeljiti prvenstveno na poenotenih ciljih vseh, ki živijo in želijo še naprej živeti od svojega dela (dostojno plačilo in varni in zdravi delovni pogoji), ki zajema maksimalno 40 let dela. Pri pokojninah moramo vztrajati pri tezi, da »vsaka ura šteje« ter, da se izenači prispevna stopnja za pokojninsko zavarovanje delodajalcev s prispevno stopnjo, ki jo že plačujemo delavci. 

Združeni smo močnejši, ni samo fraza, je metoda in hkrati za naša najbolj učinkovita aktivnost, ki nam mora dati pozitiven rezultat tudi v prihodnosti. Sindikate druži interes in želja po preživetju, kapital pa želja po večjem dobičku, zato mora biti naša skupina v združevanju uspešnejša in še bolj učinkovita. KS 90 mora tudi v prihodnosti utirati lastno pot ali pa sledila skupnim ciljem in tistim vodjem, ki bodo skupni interes postavili pred svojega.  V organe, ki vodijo in usmerjajo naše delo, si moramo tudi v bodoče prizadevali pridobiti izkušene in preverjeno sposobne ljudi, ki se zavedajo plemenitosti in pomembnosti našega delovanja za celotno družbo. Da pa bi lahko bili pri tem uspešni, potrebujemo sodelovanje vseh članov, tudi pripravljenost za skupinsko in množično delovanje. Do sedaj smo vse to imeli, zato se svojega dela ne sramujemo, trenutna dogajanja pa nas silijo k iskanju novih, še bolj učinkovitih metod. Krepiti moramo medsebojno zaupanje, pripadnost in prepričati še neprepričane, da je edino v slogi moč, ki jo spoštuje tudi kapital in pred katero bo klonila tudi pokvarjena politika.

V obdobju, ki prihaja po epidemiji in je pred nami obsežna obnova po avgustovski vodni ujmi ter po izkušnji ob zadnji spremembi »delavske ustave« je nujno združiti znanje, izkušnje in pripravljenost na akcijo, da bomo z jasno zastavljenim programom in njegovo brezkompromisno izvedbo prepričali vse tiste, ki še dvomijo v naše poslanstvo. Nesporno dejstvo je, da kapital ne pozna sramu in ga vodi izraziti pohlep in bilo bi neodgovorno in naivno če bi trdili, da ne bodo izrazito napadene že pridobljene delavske pravice. Naše delo se ni začelo včeraj in se ne bo končalo jutri. Moje prepričanje je, da mora delo pravega sindikalista trajati 24 ur na dan in 365 dni v letu!

Zato dajmo prednost pogumu pred strahom, modrosti pred nepremišljenimi koraki in dokažimo, da lahko združeni v enotnosti, vzajemnosti in solidarnosti dokažemo, da je lahko tudi tam kjer je prisotnost volje, znanja in srčnosti cilj uspešno dosežen.

Malija, 5. november 2023

Damjan Volf