SLOVENSKA TISKOVNA AGENCIJA
Marjetka Nared, novinarka v gospodarskem uredništvu
Tivolska cesta 48
1000 Ljubljana
Datum: 6. avgust 2025
Zadeva: Novinarska vprašanja
Spoštovani,
dne 1. avgusta 2025 ste se obrnili na Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije, ki bila ustanovljena 8. februarja 1991 v Kranju, kot odraz takratnih socialno – ekonomskih, političnih in sindikalnih razmer in ki uživa status reprezentativne sindikalne organizacije na državni ravni s prošnjo po našem stališču glede tematike pravice do odklopa in letnega dopusta.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije povemo, da kot strokovna interesna organizacija, ki zastopa delavce tako v javnem kot tudi zasebnem sektorju dajemo izjemno velik poudarek tako na zagotavljanju dostojnega plačila in varnega in zdravega delovnega okolja, ko delavec opravlja svoje delo v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi na svojem delovnem mestu, kot tudi da ima vsak delavec možnost in priložnost kvalitetnega fizičnega in psihičnega odmora v času ko ne opravlja svojega dela v skladu s svojo pogodbo o zaposlitvi. Med našim članstvom smo namreč opažali, da se v času ko se srečujemo z izrazitim pomanjkanjem zaposlenih tako v javnem kot zasebnem sektorju še posebej v delovno intenzivnih panogah, ki se pogosto opravljajo 24 ur na dan in 365 dni v letu ustvarja in povečuje izjemno zaskrbljujoč vzorec delodajalcev, ki izrazito posegajo tako v prosti čas delavca, kot tudi izvajajo preko svojih interesih združenj izjemno močne pritiske v smislu zniževanja že pridobljenih pravic iz naslova količine letnega dopusta, ki delavcu pripada ali pa celo poskušajo legalizirati kršitve delovnopravne zakonodaje iz naslova koriščenje le tega (enostransko odrejanje).
Zato smov Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije kot pogajalki pri zadnji prenovi Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v letu 2023 vztrajali, da je nujno potrebno poleg vsega še dodatno »urediti« tudi poglavje možnosti preživljanja prostega časa delavca, ko le ta ni v svojem delovnem času, niti v času odrejene stalne pripravljenosti. Svoje stališče smo dodatno argumentirali z zaskrbljujočimi številkami absentizma (bolniškega staleža, ki se je med delavstvom v Republiki Sloveniji po številu primerov v primerjavi z letom 2015 skoraj podvojil (859.615/1.643.869)) in s tem povezanega prezentizma (hoditi na delo v bolnem stanju). Konstantna dosegljivost delavca delodajalcu je namreč kot posledica neustreznega organiziranja delovnega procesa, ki je v izključni domeni delodajalcev postala kruta realnost mnogih delovnih mest, še posebej v dejavnostih, kjer primanjkuje zaposlenih (gostinstvo in turizem, gradbeništvo, zdravstvena nega in oskrba, trgovina, logistika ipd) inv katerih imamo v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije močno članstvo. Z zadnjo spremembo ZDR-1 so zato morali delodajalci v Republiki Sloveniji v prehodnem obdobju enega leta (najkasneje do novembra 2024) tudi sprejeti ustrezne ukrepe glede pravice do odklopa, ki bodo jasno in nedvoumno zagotavljale delavcu da ga njegov delodajalec izven njegovega delovnega časa ne bo kontaktiral preko telefona ali drugimi sredstvi informacijske tehnologije. Že tokom pogajanj pa je bilo s strani delodajalskih združenj izpostavljeno kar nekaj primerov iz prakse, kjer to ne bo možno, saj kljub temu, da so se strinjali da so posledice nenehne dosegljivosti delavca delodajalcu izredno škodljive tako za delavčevo zdravje, kot tudi vplivajo na njegovo produktivnost saj so v Republiki Sloveniji prepogosto delovni proces organizirali v smislu ne zasledovanja varnega in zdravega delovnega okolja (premajhno število zaposlenih kot element optimizacije stroškov dela).
Zavoljo navedenega smo v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije po sprejemu spremembe iz tega naslova v novembru 2023 pozivali delodajalce kjer imamo naše članstvo, da nemudoma, oziroma pravočasno pristopimo k realizaciji 142. a člena ZDR-1 še posebej iz naslova ustreznosti ukrepov, ki upoštevajo posebnosti določene dejavnosti ter organizacij. Žal pa smo se v praksi urejali novo zakonsko obveznost pravice do odklopa z redkimi izjemami z delodajalci tik pred zdajci. Prav tako smo pri tem opažali izrazit vzorec, da želijo delodajalci skozi konkretizacijo pravice do odklopa uveljavljati kopico izjem, ki so jih zavijali v tako imenovano posebnost dejavnosti oziroma organizacije delovnega procesa, čemur smo v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije oporekali, saj smo se postavili na stališče, da je pravica do odklopa izhajala iz že uveljavljenih institutov delovnega prava pred zadnjo spremembo ZDR-1 in sicer efektivnega delovnega časa in časa upravičenih odsotnosti z dela in da posledično delavec že do sedaj, v smislu delovnih obveznosti, ni bil zavezan biti na razpolago delodajalcu izven svojega delovnega časa, z izjemo stalne pripravljenosti, katero pa delavec in delodajalec vnaprej dogovorita, da bo delavec za določeno finančno nagrado (dodatek) dosegljiv in pripravljen na delo v skladu z njegovo pogodbo o zaposlitvi.
Po 16. novembru 2024 ko je preteklo enoletno prehodno obdobje, ko so morali delodajalci implementirati pravico do odklopa ali skozi kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti ali s kolektivno pogodbo ožje ravni, danes v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije še vedno ugotavljamo, da je še kar nekaj delodajalcev, ki te svoje domače naloge niso izpolnili kljub globam za odgovorno osebo, ki so za to predpisane. Prav tako se je tudi ob novem 142. a členu ZDR-1 pokazalo in dokazalo, da sodijo slovenski delodajalci med »svetovne rekorderje« po izigravanju delovnopravne zakonodaje, saj ob »načrtnem« pomanjkanju izrazitega nadzora pristojnih inšpekcijskih služb izjemno uspešno uveljavljajo svoj status močnejše stranke v delovnem razmerju.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije sicer opažamo v letu 2025, da je bila konkretizacija pravice do odklopa v zadnji spremembi ZDR-1 korak v pravo smer, ampak samo za delavce, ki opravljajo svoje delo v enakomernem delovnem času in pogosto od ponedeljka do petka. Resnici na ljubo, pa je iz elementa pomanjkanja zaposlenih in tudi še vedno varčevanja na stroških dela, teh delavcev tako v zasebnem kot tudi javnem sektorju vedno manj. Vedno več pa je dejavnosti in poklicev, ki delajo »petke in svetke« in tukaj se sistem klicanja med mojim prostim časom nadaljuje, oziroma se je še posebej v delovno intenzivnih panogah še bolj okrepil s tem, da so delavci na razpolago 24 ur na dan in 365 dni v letu preko službenih aplikacij, ki jih imajo naložene na mobilnih telefonih ali pa celo delodajalci ustvarjajo zaprte skupine na družbenih omrežjih kjer poteka vsa »službene komunikacija« med časom dela in zasluženega počitka delavca.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije pa iz istega vzroka kot delodajalci kršijo ali izigravajo pravico do odklopa delavcu (pomanjkanje delovne sile in racionalizacija stroškov dela) ugotavljamo že dlje časa tudi kršitve pri pravici delavca do letnega dopusta. Zelo nazoren je namreč primer iznajdljivosti, oziroma inovativnosti delodajalcev v Republiki Sloveniji, ki ga že dlje časa opažamo v delovno intenzivnih panogah in sicer, da se v celotni pripadajoč letni dopust skrijejo tudi dodatne dneve letnega dopusta na podlagi osebnih okoliščin (starejši delavec, invalid delavec z otrokom do 15 leta starosti ipd) in da kot seštevek vsega pripadajočega letnega dopusta dobi delavec odločbo z 20 dnevi letnega dopusta, kar predstavlja zakonski minimum po ZDR-1, če delavec opravlja delo v pet dnevnem tedenskem urniku. S tem se izničijo osnovni pomen in cilj dodatnih dni letnega dopusta, ki izhaja iz ZDR-1 in ki delavcu pripada na podlagi osebnih okoliščin, saj tudi tisti ki teh posebnih okoliščin nima prejme isto (minimalno) število letnega dopusta. Prav tako opažamo, da se prepogosto tudi pri letnem dopustu poskuša delavcu ponuditi »sladkorček«, ki delavcu kasneje povzroča karies. Kljub jasni zakonski dikciji, da se letni dopust določa in izrablja le v delovnih dnevih se pogosto posebej tam kjer se opravlja delo v neenakomernem delovnem času s soglasjem delodajalca pristaja, da se letni dopust izrablja tudi v urah, kar je potem pogosto nastavek, da se delavcu ob koncu referenčnega obdobja ali celo na mesečnem nivoju zaradi tega, ker mu njegov delodajalec ni omogočil delo za kvoto ur, ki izhaja iz delavčeve pogodbe o zaposlitvi manjko delovnih ur nadomešča z letnimi dopusti, ki jim jih njihov delodajalec pretopi v delovne ure.
Kot piko n I pa v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije opažamo tako izjemno močan vzorec delodajalcev, ki ne omogočajo koriščenja letnega dopusta delavcu v tekočem letu in potem padejo delavci v spiralo tudi brisanja letnega dopusta, kot tudi delodajalcev, kjer je opravljanje njihove dejavnosti odvisno tudi od zunanjega vremena (sektor gradbeništva), da se ob nezmožnosti zagotavljanja dela v skladu z delavčevo pogodbo o zaposlitvi le te enostavno enostransko napoti na koriščenje letnega dopusta in s tem uveljavijo vlogo močnejše stranke v delovnem razmerju.
Zaključek
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije povemo, da imata tematiki pravice do odklopa in letnega dopusta veliko skupnega, saj obe zelo neposredno nastavljata ogledalo sistemu v katerem delodajalci zaradi pomanjkanja odvračilnih kaznovalnih ukrepov s strani pristojnih prepogosto nekaj govorijo, delajo pa drugo. Sistema, ki preveč temelji na izkoriščanju in ustrahovanju delavca, na optimizaciji stroškov dela za vsako ceno in načela, »da je njim vse vse dovoljeno, razen tisto kar ni eksplicitno prepovedano.« Zelo jasno povemo, da sta tako pravica do odklopa kot tudi pravica do letnega dopusta ne samo osnovna pravica vsakega delavca, ampak bi morala predstavljati v zdravi družbi tudi njegovo osnovno človekovo potrebo, saj obe preventivno zasledujeta ohranjanje njegovega zdravja, kjer bi morali biti predstavniki odločevalcev, delodajalcev in delavcev na istem imenovalcu in ne pa tako daleč, da celo pristojna Inšpekcija RS za delo v zadnjem svojem letnem poročilu ugotavlja, da inšpektorji pri svojih nadzorih ugotavljajo veliko nepravilnosti v zvezi z delovnim časom, odmori, počitki ter tudi vodenjem evidenc delovnega časa. Delodajalci namreč pogosto delovni čas razporejajo tako, da delavci ves čas delajo v neenakomerno razporejenem delovnem času (več kot 40 ur) ter, da se potem v času inšpekcijskega nadzora sklicujejo da bodo presežne ure ob koncu izravnalnega obdobja izravnane, vendar do izravnave nikoli ne pride. Presežne ure se pogosto prenašajo v naslednja obdobja, nekatere se deloma izplačajo, deloma pa »izginejo«, kar govori v prid naše teze, da nekateri delodajalci načrtno poskušajo s čim manj delavci na račun prekomernega dela maksimizirati svoje zaslužke ter, da so pogosto kršitve iz tega naslova narejene iz njihove malomarnosti, oziroma celo z njihovim zavedanjem, kar je nedopustno in obsojanja vredno, saj bi moralo zdravje, varnost in človekovo dostojanstvo imeti v Republiki Sloveniji prednost pred kapitalom.
Damjan Volf,
predsednik