Intervju 22. februar TV Slovenija 1 ob 22.15
Verjetno je malo Slovencev, ki ne bi poznali Sidra na ljubljanskem Kongresnem trgu. Čeprav je le – sprva začasno postavljeno – sidro, ne pa na primer spomenik konjenika z dvignjenim mečem, je uspešno prestalo sodbo časa in ostalo tudi po osamosvojitvi.
Morda velja spomniti, da sidro s Kongresnega trga ni sidro z Rexa – znamenite italijanske potniške ladje, ki je končala med Izolo in Koprom, kot je od časa do časa še vedno slišati. Na Rexu sta bili veliko večji, težji in sodobnejši sidri. Ni pa izključeno, da je bila na sidro s Kongresnega trga pripeta boja pri Rexu, h kateri so se vezale delovne ladje in tudi plavajoče dvigalo Veli Joža splitskega Brodospasa.
Gostja oddaje Intervju, Nadja Terčon, kustosinja za novejšo zgodovino pomorstva v Pomorskem muzeju Sergej Mašera v Piranu, pripoveduje, kako smo Slovenci dobili svoje morje. To se je zares zgodilo šele leta 1954, torej devet let po osvoboditvi. Da bomo Slovenci dobili čisto svoje morje, ni bilo samoumevno. Dobili smo ga šele, ko so velike zmagovalke druge svetovne vojne odločile, da tako imenovana cona B Svobodnega tržaškega ozemlja pripade Jugoslaviji.
In ko smo dobili svoje morje, smo ustanovili svojo pomorsko družbo Splošno plovbo Piran. Kupljene so bile tri ladje Martin Krpan, Gorenjska in Rog. Kot pripoveduje Nadja Terčon, sta glede usmeritve nove pomorske družbe obstajali dve koncepciji: po prvi naj bi Splošna plovba postala oceanska ladijska družba, po drugi pa naj bi postala družba za lokalni ladijski promet. Zmagala je prva in Splošna plovba je postala mednarodna ladijska družba, katere grb s Triglavom in morjem je bilo videti na vseh koncih sveta.
A ko smo dobili cono B, smo izgubili Trst in z njim pristanišče, vrata na morje. Rodila se je ideja o ustanovitvi koprskega pristanišča, ki pa v takratni slovenski politiki ni bila deležna enoglasne podpore. Kot pripoveduje Nadja Terčon, marsikdo ni videl pravega smisla v gradnji novega pristanišča, ne le ker je šlo za objektivno drag projekt, ampak, ker je relativno blizu Reka – hrvaško pristanišče, ki naj bi bilo tudi zaradi geografskega položaja, tradicije in zgrajene infrastrukture povsem dovolj.
Po osamosvojitvi Slovenije in razpadu nekdanjega jugoslovanskega skupnega trga je Splošna plovba ostala brez zaledja za linijsko poslovanje. Zašla je v velike finančne težave, predvsem zaradi bremena vračila dolgoletnih japonskih posojil za nakup novih ladij. Republika Slovenija se je s posebnim zakonom leta 1995 obvezala, da bo vračala del dolgov poslovnega sistema Splošne plovbe, v zameno pa postala edini lastnik družbe.
Nemški ladjar Döhle, ki je v 90. že priskočil na pomoč Splošni plovbi, je izrazil interes za delnice Splošne plovbe. Leta 2023 je Splošna plovba prodala ladjo Pohorje, še zadnjo v floti s slovenskim imenom. Prodala je še zadnje večje premoženje – poslovno stavbo Splošne plovbe v Portorožu. Družba je odšla v likvidacijo in Slovenija je petdeset let pozneje ostala brez svoje edine pomorske družbe.
