Odmev pihalnega orkestra je v središču Kopra pri Taverni naznanil začetek tradicionalnega prvomajskega praznovanja. Zbrana množica občanov in obiskovalcev se je nato peš odpravila proti Markovcu, kjer je na dvorišču Osnovne šole Antona Ukmarja zagorel kres.
Iskre, ki so na Markovcu poletele v nebo, niso bile le odsev ognja, temveč tudi spominov na neke druge, po mnenju sogovornikov STA, lepše in pravičnejše čase, ko je beseda “delavec” nosila drugačno težo.
Da je boj za delavske pravice danes še kako živ in predvsem nujen, je zbrane opozoril Damjan Volf, predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije (KS 90), ki je organizirala kresovanje v Kopru.
V nagovoru je bil oster do politike, ki da prevečkrat deluje v interesu kapitala namesto ljudi. Opozoril je na pospešeno slabšanje položaja delavcev, na past vse večje prekarnosti in zbrane spomnil na pravi, zgodovinski pomen 1. maja, ki ne sme zbledeti.
Včasih so bile plače in stanovanja, danes gre vsak zase
Volfove besede so odmevale predvsem pri starejših generacijah. 77-letna Nada Slemenšek, nekoč receptorka v muzeju in predsednica sindikata, današnji praznik preživlja predvsem z obujanjem spominov.
“Zelo lepo je bilo, ko smo bili mladi. Kres, jedli smo, pili, plesali … Danes tega ni več,” se je spominjala. Želi si, da bi praznik ohranili tudi mladi.
Razlika med nekdanjim in sedanjim delavskim razredom je po njenem mnenju nepopisna. “Včasih so bile plače, bilo je stanovanje, vse je bilo zagotovljeno. Danes se pa pri mladini sprašujemo, ali bodo sploh dobili kaj. Ne bi bila rada več mlada, ker se zelo težko pride do službe in do stanovanja,” je iskrena.
Kritična je tudi do trenutnega političnega dogajanja v državi. “Ponašajo se kot v vrtcu, vsak zase grabi, namesto da bi dali za zdravila in zdravstvo. Pogrešamo zdravnike, to je žalostno. Nikoli več ne bo boljše, kot je bilo,” je še povedala.
Bitko za osemurni delovnik bo očitno treba ponoviti
Da bi duh spoštovanja do dela prenesla na mlajše generacije, je na kresovanje prišla upokojena projektantka gradbenih konstrukcij Marinka Žibert. Družbo so ji delali hči, vnukinja in vnuk. Na vprašanje, česa želi ob prvem maju naučiti svoje vnuke, odgovarja odločno: “Naučiti jih želim, da se spoštuje delo in da se bori za svoje pravice. Čedalje bolj se mi zdi, da se bo treba spet boriti za osemurni delovnik,” je za STA dejala Žibert.
Tudi ona pravi, da so bili časi, ko je sama ustvarjala, naklonjeni delavcu. “V prejšnjih časih je bilo delo bolj zagotovljeno, predvsem pa primerno izobrazbi.” Prvi maj ji osebno prinaša izjemno lepe spomine: “Še takrat, ko sem delala, sem si za 1. maj vedno vzela prosto, pa naj bo kakorkoli. Dela je bilo ogromno, ampak spomini so pa lepi.”
Pogled iz Srbije: “Tukaj se lažje živi od svojega dela”
Medtem ko so slovenski upokojenci obujali spomine na Jugoslavijo, pa je zanimiv vpogled v sedanjost in razlike znotraj nekdanje skupne države podal Srđan Lukić, zdravnik internist in pulmolog. Lukić, ki prihaja iz srbskega Kragujevca in danes rešuje življenja v izolski bolnišnici, predstavlja enega najbolj iskanih kadrov pri nas. Zanj je delo osrednji del človekovega življenja: “Zaradi tega je zelo pomembno, da vsaj enkrat na leto to obeležimo in si vzamemo en dan, da to proslavimo.”
Ko potegne vzporednico med položajem delavca v rodni Srbiji in pri nas, so razlike izrazite. “Družba v Sloveniji veliko bolj ščiti svoje delavce. Ljudje tukaj vedo, kaj pomeni biti delavec in da je to tisto, kar drži celo družbo skupaj,” opaža Lukić.
Opozarja, da je slika v Srbiji povsem drugačna.”Za razliko od Srbije, kjer je vse podrejeno eliti oziroma tistim, ki so na vrhu družbe, se tukaj v Sloveniji lažje živi od svojega dela. Ko sem prišel sem, sem takoj začutil, da tu veliko bolj spoštujejo moje delo in vse, kar naredim.”
Zanimiva je tudi njegova ocena samega odnosa do praznika dela, nekoč in danes. “V stari Jugoslaviji je bil ta praznik bistvo same države. Čeprav Slovenija danes ni več socialistična država, je ta praznik ohranila in ga spoštuje. V Srbiji je to ostalo bolj kot nek praznik “pro forma”, tu v Kopru pa vidim, da ljudem to res še vedno veliko pomeni. Veseli so, ko pride ta dan, in ga res čutijo kot svoj praznik,” je za STA sklenil Lukić.
Kres na Markovcu je ob glasbeni spremljavi orkestra gorel pozno v noč. V zraku ni dišalo le po ognju, temveč tudi po močni nostalgiji, ki ob prvem maju med ljudmi še vedno prebudi spoštovanje do delavskih rok.