Mnenja sem, da socialni damping v Sloveniji ni naključje, ampak je rezultat premišljenih političnih odločitev. Ko država znižuje plačne pragove za tujce, ne rešuje gospodarstva temveč ruši temelje dostojnega dela in to ni več razvoj, ampak je ponižanje dela.
Podjetja vedno bolj iščejo “konkurenčnost” v cenejši delovni sili, v resnici pa s tem priznavajo, da ne znajo več ustvarjati vrednosti z znanjem, inovacijami in spoštovanjem človeka. Namesto vlaganja v ljudi uvažajo revščino. Namesto izboljšanja pogojev, iščejo najnižjo skupno mero preživetja in da je mera polna jim pri tem država pomaga s tišino, z znižanjem standardov, s prilagajanjem zakonodaje tistim, ki hočejo delavca brez glasu in ceno brez dostojanstva. Zelo jasno zagovarjam stališče, da bi moral biti tujec ko pride delat v Slovenijo dobrodošel kot enakovreden delavec, ne kot orodje za zniževanje plač. A resničnost je drugačna, saj delavci iz Azije in Balkana pogosto živijo v prenatrpanih nastanitvah, delajo 12 ur dnevno in s težavo prejemajo dogovorjeno plačo. Medtem pa njihova navzočnost postaja orožje v rokah tistih, ki želijo zlomiti slovensko delavstvo po principu: “Če ne boš ti, bo pa on.”To pa ni solidarnost, ampak je zgolj moderno suženjstvo v pravni preobleki.
In dokler bomo dovoljevali, da se vrednost dela meri po najnižji ceni, bo vsaka naslednja reforma pomenila nov udarec za dostojnost.
Čas je, da Slovenija jasno pove, da ne bomo gradili konkurenčnosti na trpljenju ljudi, da politika ne sme biti več samo podaljšana roka kapitala. Vsako delo ima namreč svojo vrednost, ne glede na potni list, jezik ali barvo kože in to je bistvo sindikalnega boja ne za privilegije, temveč za dostojanstvo človeka, ki dela in želi od dela ne samo preživeti, ampak tudi živeti.
Damjan Volf
predsednik Konfederacije sindikatov 90 Slovenije