JAVNI POZIV KONFEDERACIJE SINDIKATOV 90 SLOVENIJE
»Vročinski valovi niso več izjema, zato mora biti varstvo zdravja in varnosti delavcev v ospredju tudi v poletnem času.«
Slovenija se letos že tretjič kuha v vročinskem valu. Temperature se približujejo 40 stopinjam Celzija, padajo mesečni in absolutni temperaturni rekordi, noči pa ljudem vse pogosteje ne omogočajo niti najnujnejšega ohlajanja, počitka in regeneracije. Agencija Republike Slovenije za okolje (ARSO) je zaradi izjemne toplotne obremenitve za jugozahodno in osrednjo Slovenijo izdala rdeče opozorilo, sedanji vročinski val pa naj bi brez bistvenega popuščanja trajal še večji del prihodnjega tedna. O tropski noči govorimo, kadar se najnižja temperatura ne spusti pod 20 stopinj Celzija. Že do konca maja sta bili na Markovcu v Kopru zabeleženi dve tropski noči, čeprav se meteorološko poletje takrat še ni niti začelo. Junij 2026 je bil za 2,6 stopinje Celzija toplejši od povprečja obdobja med letoma 1991 in 2020 ter peti najtoplejši junij v Sloveniji po letu 1950. Juniji so se v zadnjih petdesetih letih ogreli za več kot štiri stopinje.
V noči na 2. avgust se temperatura marsikje na Primorskem ni spustila niti pod 28 stopinj Celzija, v Podnanosu pa so že ob šesti uri zjutraj izmerili več kot 30 stopinj. To niso temperature sredi popoldneva, temveč temperature, pri katerih delavci šele vstajajo in prihajajo na delo. V takšnih razmerah se človeško telo ponoči ne more ustrezno ohladiti. Spanec je slabši, utrujenost se kopiči, možnost regeneracije se zmanjšuje, delavec pa na delo pogosto ne prihaja spočit, temveč že neprespan, dehidriran in toplotno obremenjen. Kljub temu pa v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije opažamo da dela na številnih delovnih mestih še vedno potekajo, kot da so razmere običajne. Delovni urniki ostajajo nespremenjeni, norme enake, roki nedotakljivi, skrb za zdravje delavcev pa se prepogosto začne in konča pri plastenki vode. Zato v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije jasno povemo, da vročinski valovi niso več izjema, ampak postajajo pravilo. Ne gre več za nepričakovan vremenski pojav, ki bi lahko delodajalce presenetil, temveč za znano, napovedljivo in ponavljajočo se nevarnost. Če pa je nevarnost znana in predvidljiva, pa ne ukrepanje ni več posledica nevednosti ali presenečenja, ampak postane zavestna odločitev, da se zdravje in življenje delavcev podredita proizvodnji, rokom, voznim redom, političnim interesom in seveda tudi dobičku.
Vročina ni vprašanje udobja ali osebne občutljivosti. Zmanjšuje delovno storilnost, zbranost, sposobnost presoje in hitrost odzivanja. Povečuje možnost napak in nezgod ter lahko povzroči dehidracijo, mišične krče, glavobol, slabost, vrtoglavico, omedlevico, vročinsko izčrpanost in življenjsko nevaren vročinski udar. Inšpektorat Republike Slovenije za delo opozarja (IRSD), da so visoke temperature pomembno tveganje za zdravje in varnost pri delu, delodajalci pa morajo tveganja zaradi vročine prepoznati, oceniti in obvladovati. Mednarodna organizacija dela (MOD) ocenjuje, da je prekomerni vročini pri delu izpostavljenih več kot 2,4 milijarde delavcev, z njo pa je letno povezanih približno 22,85 milijona poškodb pri delu in skoraj 19.000 smrtnih primerov. Za temi številkami niso statistični primeri, ampak ljudje, ki so odšli na delo in se z njega niso vrnili zdravi ali pa se sploh niso vrnili domov. Pri vozniku avtobusa ali tovornjaka, upravljavcu težkega stroja, delavcu na višini, cestnem, komunalnem ali pristaniškem delavcu zato ni ogrožen samo posamezni delavec, ampak so v primerih ne ukrepanja njihovega delodajalca lahko ogroženi tudi njegovi sodelavci, potniki, uporabniki storitev in drugi udeleženci v prometu. V slovenski Istri se je ekstremni vročini pridružila še povečana obremenitev zaradi ozona. Povišane koncentracije ozona dražijo sluznico in dihala, posebej ranljivim ljudem pa je bilo priporočeno, naj ostanejo v zaprtih prostorih. Delavci na prostem se telesnemu naporu ne morejo izogniti, če njihovega dela pravočasno ne prilagodi njihov delodajalec. V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije na terenu opažamo, da se številni delodajalci še vedno odzivajo prepozno, začasno in necelovito. Delavcem sicer zagotovijo vodo, vendar delovni čas, norme, intenzivnost dela in roki prepogosto ostanejo nespremenjeni. Odmori se ponekod izvajajo v gradbenih zabojnikih, skladiščih ali prostorih brez učinkovitega hlajenja. Klimatizirane so pisarne vodstva in prostori za stranke, medtem ko delavci ostajajo v pregretih proizvodnih halah, kuhinjah, skladiščih, delavnicah, kabinah in vozilih. Povemo, da plastenka vode ni ocena tveganja. Ne senca, ne ohlajen prostor, ne prilagojen delovni čas ob taki vročini in vlažnosti ne morejo nadomestiti počitka. Tudi ventilator, ki po prostoru zgolj premika vroč zrak, še ne pomeni varnega in zdravega delovnega okolja. Nemogoče razmere so najbolj vidne prav v delovno intenzivnih in fizično zahtevnih dejavnostih, kot so gradbeništvo, promet in skladiščenje, komunala, kmetijstvo, proizvodnja, gostinstvo, turizem, čiščenje ipd. Prav gotovo pa ni naključje, da v teh dejavnostih dela vedno več tujih delavcev. Država je hitrejši postopek zaposlovanja tujcev omogočila tudi za izbrane poklice v gradbeništvu, prevozu in skladiščenju ter nastanitvenih in gostinskih dejavnostih. Med njimi so vozniki težkih tovornjakov in vlačilcev, kuharji, natakarji, hotelski receptorji in čistilci. Tuji delavci niso vzrok težav, ampak so njihovo najbolj vidno ogledalo. Ko domači delavci zaradi slabih plač, nevzdržnih delovnih razmer, previsokih norm, dolgih delovnikov in pomanjkanja počitka zapuščajo določene dejavnosti, se delodajalci prepogosto ne vprašajo, kako izboljšati delo, temveč kako manjkajoče ljudi čim hitreje nadomestiti. Tuji delavci so zaradi nepoznavanja jezika, svojih pravic in delovnega okolja ter večje odvisnosti od delodajalca pogosto še bolj ranljivi. Od njih se ne sme pričakovati, da bodo molče sprejeli nevarne razmere, ki jih domači delavci niso več pripravljeni prenašati. Varnostno navodilo, ki ga delavec ne razume, ni zaščita, ampak samo list papirja. Vročina ne preverja državljanstva, preden človeka izčrpa ali mu ogrozi življenje. V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije opozarjamo tudi na nevarno past zelenega prehoda, ki jo sicer podpiramo toda istočasno povemo, da zeleni prehod, ki delavca zapre v pregret prostor ali ga pošlje za volan neustrezno hlajenega avtobusa, ni ne zelen ne pravičen! Pod krinko energetske učinkovitosti, zmanjševanja porabe električne energije, doseganja okoljskih kazalnikov ali zniževanja stroškov se ne sme omejevati hlajenja delovnih prostorov, avtobusov in drugih delovnih vozil. Noben prihranjen kilovat energije in noben dodatni kilometer dosega električnega avtobusa nista vredna zmanjšane zbranosti voznika ter ogrožene varnosti potnikov. Pri avtobusih ni dovolj preveriti, ali se hladi potniški prostor, ampak je potrebno preveriti dejanske razmere na voznikovem delovnem mestu, kjer je voznik več ur izpostavljen velikim steklenim površinam, neposrednemu soncu, segreti armaturni plošči in razgretemu cestišču. Vozilo, v katerem ni mogoče zagotoviti varnih in zdravih razmer za delo voznika, se ne sme vključiti v cestni promet. Zeleni prehod, ki zmanjšuje izpuste, račun zanj pa s svojim zdravjem plačuje delavec, ni pravičen prehod. Delavec ni termostat, ki ga lahko nastavimo višje, kadar želimo privarčevati! Da je prilagajanje procesov zaradi vročine nujen in odgovoren varnostni ukrep, dokazuje tudi železniški promet. Zaradi visokih temperatur so bile na številnih železniških odsekih med 12. in 19. uro uvedene preventivne omejitve hitrosti vlakov. Sprejete so bile daljše vožnje in zamude, ker je zagotavljanje varnosti vseh udeležencev železniškega prometa na prvem mestu. Če zaradi vpliva vročine na jeklo zmanjšamo hitrost vlakov, potem ni prav nobenega razumnega ali sprejemljivega izgovora, da zaradi vpliva iste vročine na človeško telo ne bi prilagodili tudi delovnega procesa.
Človek ni odpornejši od jekla. Poškodovano tirnico lahko zamenjamo, zdravja in življenja delavca pa ne moremo priviti nazaj na svoje mesto. Noben material ne more biti vrednejši od delavca.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije na terenu opažamo tudi povečano hitenje pri gradbenih, cestnih, komunalnih in drugih javno vidnih projektih. Lokalne volitve bodo 15. novembra 2026, zato se povečuje želja, da bi bili projekti pravočasno dokončani, odprti ali vsaj dovolj vidni. Delavci ne smejo postati žrtve predvolilnih rokov, političnih fotografiranj in rezanja trakov. Nobena cesta, krožišče, fasada, trg ali drug projekt ni tako pomemben, da bi morali delavci zaradi njega pri skoraj 40 stopinjah delati z nespremenjeno intenzivnostjo, brez zadostnih odmorov in brez možnosti ohlajanja. Volitve bodo minile, fotografije odprtij bodo zbledele in prerezani trakovi bodo končali v košu. Posledice vročinske izčrpanosti, poškodbe pri delu ali izgubljenega življenja bodo ostale.
Odgovornost za varno in zdravo delo se ne konča pri neposrednem delodajalcu. Tudi občine, javna podjetja, država in drugi naročniki ne smejo določati rokov, ki jih je mogoče doseči samo z nevarnim obremenjevanjem delavcev.
Če želimo imeti gospodarsko rast, večjo storilnost, višjo dodano vrednost in dolgoročno uspešno gospodarstvo, moramo najprej zagotavljati varno in zdravo delovno okolje. Pregret, izčrpan in zdravstveno ogrožen delavec ne more biti bolj produktiven, ne glede na to, kako visoke norme mu postavimo in koliko časa mu odvzamemo za počitek.
Delavec ni strošek, ki ga je treba zmanjševati, in ni potrošni material, ki ga ob izčrpanosti preprosto nadomestimo z drugim. Je edini, ki s svojim znanjem, izkušnjami, odgovornostjo in delom ustvarja dodano vrednost za delodajalca. Brez delavca ni proizvodnje, ni storitve, ni dobička in ni gospodarske rasti. Zato bi moral biti delavec za vsakega odgovornega delodajalca njegova najpomembnejša, najboljša in dolgoročno najbolj donosna delnica. V delavca se ne vlaga samo s plačo. Vlaga se z varnimi delovnimi razmerami, ustreznim počitkom, učinkovitim hlajenjem, dostojnim odnosom in zaščito njegovega zdravja. Delodajalec, ki zaradi kratkoročnega prihranka varčuje pri varnosti, hlajenju ali počitku, v resnici ne varčuje. Uničuje svoj človeški kapital in z njim temelje lastnega prihodnjega poslovanja.
Pri tem nam ne pomagajo nobeni strateški sveti za gospodarstvo, če se pogovor znova in znova vrti predvsem okoli konkurenčnosti, produktivnosti, razbremenjevanja gospodarstva in ustvarjanja še ugodnejšega okolja za kapital, medtem ko varnost, zdravje in dostojanstvo delavcev ostajajo obrobna tema. Vladni Strateški svet za gospodarstvo ima med svojimi nalogami prav krepitev konkurenčnosti, produktivnosti, dodane vrednosti, investicij in razbremenjevanje gospodarstva. V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije pričakujemo, da bo enako resno obravnaval tudi pogoje, v katerih delavci to dodano vrednost ustvarjajo. Ne potrebujemo še enega sveta, ki bo razpravljal, kako iz delavca iztisniti več. Potrebujemo družbeni dogovor, kako delavcu zagotoviti, da bo lahko svoje delo opravljal varno, zdravo, dostojno in dolgoročno. Še manj nam pomagajo politike, ki povečujejo pritisk na posledice prepogosto nezdravega in nevarnega delovnega okolja, namesto da bi odpravljale njegove vzroke. Ko delavec zaradi dolgotrajnih preobremenitev, vročine, nevarnih razmer ali neustrezne organizacije dela zboli, se začne razpravljati o bolniškem staležu, absentizmu, invalidnosti, stroških zdravljenja in domnevno prenizki storilnosti.
Pritisk se tako prenese na delavca, ki že nosi posledice, namesto na delodajalca in sistem, ki bi morala preprečiti, da do bolezni, poškodbe ali izčrpanosti sploh pride. Ne moremo najprej ustvarjati delovnega okolja, ki ljudi izčrpava in lomi, nato pa njihovo bolezen razglasiti za problem gospodarstva. Delavec ni kriv, ker je zbolel zaradi dela. Problem je delovno okolje, ki mu ni zagotovilo potrebne zaščite. Namesto večjega nadzora nad bolnimi potrebujemo več nadzora nad nevarnimi delovnimi mesti. Namesto pritiskov na izčrpane potrebujemo pritisk na odpravo previsokih norm, pomanjkanja počitka, nevarnih temperatur, nedelujočega hlajenja in vseh drugih tveganj, ki delavcem jemljejo zdravje.
Gospodarska politika, ki obravnava samo posledice, vzroke pa pušča nedotaknjene, je podobna človeku, ki nenehno briše vodo s tal, pipe pa noče zapreti.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije povemo, davročinski valovi niso več samo občasna nevšečnost, ampak dejstvo zato delodajalce pozivamo, naj izjave o varnosti z ocenami tveganja trajno in sistemsko dopolnijo z ukrepi, ki bodo delavcem tudi v poletnih mesecih zagotavljali varno in zdravo delovno okolje tako v zaprtih prostorih kot na prostem.
Ocene tveganja ne smejo upoštevati samo temperature zraka. Upoštevati morajo zračno vlago, neposredno sončno in drugo toplotno sevanje, segrete površine, fizično zahtevnost dela, uporabo osebne varovalne opreme, trajanje izpostavljenosti, nočne temperature, možnost regeneracije, kakovost zraka, koncentracije ozona, zdravstveno stanje delavcev ter učinkovitost hlajenja prostorov, vozil in delovnih strojev. IRSD opozarja, da temperatura v običajnih delovnih prostorih praviloma ne sme preseči 28 stopinj Celzija. Delodajalec mora tveganja zaradi vročine vključiti v izjavo o varnosti z oceno tveganja, ukrepe pa načrtovati že pred nastopom vročinskega vala. Med ukrepi so prerazporeditev delovnega časa, pogostejši in daljši odmori, skrajšanje delovnega časa, zmanjšanje intenzivnosti fizičnega dela, zagotavljanje napitkov, učinkovito hlajenje in tudi začasna prekinitev dela, kadar varnega dela ni mogoče zagotoviti. Pri delu na prostem nad 30 stopinjami morajo biti delavcem najmanj na vsaki dve do tri ure zagotovljene najmanj petnajstminutne prekinitve, brezplačni brezalkoholni napitki ter zaščita pred soncem in drugimi neugodnimi vremenskimi vplivi. Toda to je najnižji predpisani standard, ki ga je treba prilagoditi dejanski obremenitvi.
Pri skoraj 40 stopinjah, neposrednem soncu, težkem fizičnem delu, visoki vlagi, povišanih koncentracijah ozona ali uporabi težke zaščitne opreme je lahko čakanje več ur na odmor nevarno in nesprejemljivo. Kadar varnega dela ni mogoče zagotoviti, je treba delovni čas skrajšati ali delo začasno prekiniti. Nadzor se ne sme končati pri vprašanju, ali imajo delavci na voljo vodo. Preveriti je treba dejanske temperature, dostop do ohlajenih prostorov, pogostost odmorov, prilagajanje delovnega časa in norm, delovanje klimatskih naprav, omejevanje hlajenja zaradi varčevanja, zaščito tujih delavcev ter dejansko izvajanje ukrepov iz ocen tveganja.
Od Vlade Republike Slovenije in pristojnega ministrstva zahtevamo jasen in zavezujoč državni protokol za delo v vročini, ki mora biti neposredno vezan na rumena, oranžna in rdeča opozorila Agencije Republike Slovenije za okolje.
Za vsako stopnjo opozorila morajo biti vnaprej določeni obvezni ukrepi, med katerimi so prilagoditev delovnega časa, zmanjšanje intenzivnosti dela in norm, pogostost odmorov, zagotovitev ohlajenih prostorov, omejitev najtežjih fizičnih del ter jasni pogoji, pod katerimi je treba delo skrajšati ali začasno prekiniti.
Opozorilo Agencije Republike Slovenije za okolje ne sme ostati samo informacija za prebivalstvo in medije. Postati mora sprožilec konkretnih in obveznih ukrepov na delovnih mestih ter podlaga za takojšnje usmerjene inšpekcijske nadzore. Če država ob rdečem opozorilu ljudem svetuje, naj se izogibajo telesnim naporom, potem ne more hkrati dopuščati, da delavci več ur opravljajo težko fizično delo na neposrednem soncu ali v pregretih prostorih brez bistvene prilagoditve delovnega procesa. Vremensko opozorilo brez obveznega ukrepanja je alarm, ki zvoni v prazno. Ko se termometer spremeni v opozorilno sireno, ne smemo utišati sirene. Prilagoditi ali ustaviti moramo nevaren delovni proces. V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije zahtevamo ničelno toleranco do ogrožanja varnosti in zdravja pri delu tudi in predvsem v teh pasje vročih dneh.
Ničelna toleranca pomeni, da se nevarno delo ustavi, preden se zgodi nezgoda. Da se nedelujoča klimatska naprava popravi, preden se delavec ali voznik zgrudi. Da se odmor zagotovi takrat, ko ga delavec potrebuje, in ne šele takrat, ko ga dopuščajo proizvodni načrt, vozni red ali predvolilni rok. Pomeni tudi, da se vsak pritisk na delavca, naj kljub slabemu počutju nadaljuje delo, obravnava kot resna kršitev ter da se varčevanje z energijo nikoli ne izvaja tako, da račun zanj s svojim zdravjem plača delavec. Delavec ni stroj, ki ga lahko pregrejemo, za nekaj minut izključimo in nato ponovno poženemo. Ni tirnica, ki jo po deformaciji zamenjamo. Ni poceni nadomestni del in ni politični rekvizit ob odprtju projekta. Je človek in je tisti, ki ustvarja dodano vrednost, dobiček in gospodarsko rast. Noben rok, nobena norma, noben vozni red, noben predvolilni projekt, noben prihranjen kilovat energije in noben dobiček niso vredni njegovega zdravja ali življenja.
Vročinski valovi niso več izjema, ampak pravilo. Zato mora pravilo postati tudi pravočasna, učinkovita, obvezna in nadzorovana zaščita vseh delavcev, ne glede na to, od kod prihajajo in kateri jezik govorijo.
Koper, 2. avgust 2026
Damjan Volf,
predsednik
