V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije z veliko mero zaskrbljenosti spremljamo pripravo sprememb Zakona o tujcih, po katerih naj bi država zmanjšala financiranje tečajev slovenskega jezika za tujce in ukinila brezplačno prvo opravljanje izpita iz znanja slovenščine. Po trenutno objavljenih informacijah gre še za predlog oziroma osnutek sprememb, zato pričakujemo, da bo pred dokončno odločitvijo o tako pomembnem vprašanju opravljena resna, vsebinska in vključujoča razprava. Za Konfederacijo sindikatov 90 Slovenije je vprašanje znanja slovenskega jezika neposredno povezano z varnostjo in zdravjem pri delu, poznavanjem delavskih pravic, kakovostjo opravljenega dela ter dejansko vključitvijo tujega delavca v slovensko družbo. Država ne more na eni strani zaradi pomanjkanja delovne sile omogočati in pospeševati vedno večjega zaposlovanja delavcev iz tretjih držav, na drugi strani pa zmanjševati dostopnost enega najpomembnejših orodij njihove integracije. Še posebej nesprejemljivo bi bilo, da bi strošek učenja slovenskega jezika preprosto prevalili na delavca, ki je v Slovenijo pogosto prišel prav zato, ker ga je slovenski delodajalec potreboval. Naše stališče je jasno. Če delodajalec zaradi svojih poslovnih in kadrovskih potreb zaposli tujega delavca, mora istočasno prevzeti tudi polno odgovornost za njegovo jezikovno, strokovno in delovno vključitev ter celotno finančno obveznost, povezano s tem procesom. Tečaji slovenskega jezika, učna gradiva, preverjanje znanja in potrebni izpiti ne smejo biti strošek tujega delavca. Kdor potrebuje njegovo delo in z njim ustvarja dodano vrednost, mora zagotoviti tudi pogoje, da bo ta človek svoje delo lahko opravljal varno, pravilno in kakovostno.
Kadar je jezikovno ali strokovno usposabljanje potrebno za varno in pravilno opravljanje dela, mora biti tudi čas takšnega usposabljanja vključen v delovni čas in plačan kot delovni čas. Ob tem opozarjamo na očitno anomalijo sedanje ureditve. Pri tujcu, zaposlenem po posebnem hitrem postopku, mora delodajalec v prvih šestih mesecih po nastopu dela zagotoviti najmanj 80 ur javno veljavnega programa učenja slovenskega jezika, ki je za tujca brezplačen in poteka v okviru delovnega časa. Pri tujcu, zaposlenem po običajnem postopku, tako jasno določene splošne obveznosti delodajalca ni. Za nas je takšno razlikovanje nelogično in z vidika varnosti nedopustno, saj varnost in integracija človeka v slovensko družbo ne more biti odvisna od tega, po katerem upravnem postopku je bil tuji delavec zaposlen. Če je znanje jezika potrebno za razumevanje navodil pri delavcu, zaposlenem po hitrejšem postopku, je enako potrebno tudi pri človeku, ki opravlja povsem enako delo, vendar je bil zaposlen po običajnem postopku. Zato zahtevamo, da se ta anomalija odpravi in da odgovornost delodajalca za potrebno jezikovno usposobljenost tujega delavca velja ne glede na način njegove zaposlitve.
Prav tako povemo, da tuji delavec ne sme biti samostojno vključen v delovni proces, dokler ni dejansko sposoben razumeti navodil za svoje delo, pravil in smernic varnega in zdravega dela, opozoril ter postopkov ob nevarnosti. Pri tem ne govorimo o potrdilu v personalni mapi. Govorimo o dejanskem znanju. Delavec mora razumeti, kaj mora narediti, kako mora delo opraviti, katere nevarnosti so povezane z njegovim delovnim mestom, kako mora uporabljati vozilo, stroj ali drugo opremo in kako mora ravnati, kadar pride do nevarnosti ali izrednega dogodka. Znanje jezika ni luksuz. Delavec mora razumeti pogodbo o zaposlitvi, plačilno listo, razpored dela, varnostna navodila, opozorila in svoje pravice. V prometu, gradbeništvu, industriji, logistiki, zdravstvu, socialnem varstvu in gostinstvu lahko napačno razumljeno ali nerazumljivo navodilo pomeni neposredno nevarnost za življenje in zdravje. Znanje jezika pa ni pomembno samo zaradi varnosti. Je tudi osnovni predpogoj za kakovost in količino opravljenega dela. Če človek navodil ne razume, so večja tveganja za napake, poškodbe, nepravilno uporabo opreme, zastoje, reklamacije in nekakovostno opravljeno delo. Odgovoren delodajalec bi moral zato znanje slovenskega jezika razumeti kot naložbo v varnost, kakovost in produktivnost, ne pa kot strošek, ki ga je treba prevaliti na delavca.
Da mora Slovenija to vprašanje urediti sistemsko, najbolj nazorno kažejo podatki s trga dela. V Sloveniji živi že več kot 227.000 tujih državljanov, njihova prisotnost pa je v nekaterih dejavnostih postala ključna. Še posebej zgovoren je cestni tovorni promet. Maja 2026 je bilo v Sloveniji 27.082 delovno aktivnih voznikov težkih tovornjakov in vlačilcev. Od tega je bilo 16.294 tujih in samo 10.788 slovenskih državljanov.
To pomeni, da tujci predstavljajo že 60,2 odstotka vseh voznikov težkih tovornjakov in vlačilcev v Sloveniji. Povedano še bolj nazorno, da je od petih voznikov težkega tovornjaka v Sloveniji sta samo dva slovenska državljana, kar trije pa tujci. Ko domači delavec v tako ključnem, zahtevnem in odgovornem poklicu postaja manjšina, ne govorimo več o začasnem zapolnjevanju kadrovskih vrzeli, ampak govorimo o sistemski odvisnosti celotnega poklica od tuje delovne sile in tudi o dejanskem podrejanju enega ključnih poklicev interesom kapitala, ki je pomanjkanje ljudi prepogosto reševal z iskanjem vedno novih bazenov cenejše delovne sile namesto z izboljševanjem plač, delovnega časa, pogojev dela, varnosti in družbenega vrednotenja poklica. A problem tukaj niso tuji delavci, ampak je problem tukaj poslovni model, ki lahko iz njihove večje ranljivosti, nepoznavanja jezika, ekonomske odvisnosti in slabega poznavanja svojih pravic ustvarja poslovno prednost. Takšen model v Republiki Sloveniji ustvarja socialni damping in pritisk navzdol na standarde vseh zaposlenih tako domačih kot tudi tujih.
Če določeno delovno mesto slovenskega delavca ne privabi zaradi prenizke plače, nevzdržnega delovnega časa, slabih pogojev ali razvrednotenja poklica, rešitev ne more biti neskončno širjenje zemljevida držav, iz katerih bomo iskali naslednjega cenejšega delavca. Tuji delavec mora imeti enake pogoje dela, enake standarde varnosti, enako možnost sindikalnega organiziranja in enako zaščito svojih pravic kot domači delavec.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije zato ob spremembah Zakona o tujcih zato predlagamo še sistemsko ureditev zahtevanega znanja slovenskega jezika glede na zahtevnost delovnega mesta, zahtevano stopnjo izobrazbe, strokovno odgovornost, komunikacijske zahteve in tveganja posameznega poklica. Ne moremo zahtevati popolnoma enake ravni jezika od delavca na enostavnem pomožnem delovnem mestu in od zdravstvenega delavca, vodje izmene, strojnika, voznika avtobusa ali voznika težkega tovornjaka. Mora pa veljati enotno in nedvoumno pravilo da mora vsak delavec pred pričetkom opravljanjem dela obvladati toliko slovenskega jezika, da lahko razume svoje konkretno delo ter ga opravlja varno, pravilno in kakovostno. Višja kot je zahtevana izobrazba, odgovornost in tveganje delovnega mesta, višja mora biti zahtevana raven znanja slovenskega jezika. Pri poklicih, kjer lahko napačno razumljeno navodilo ogrozi življenje ali zdravje ljudi, mora biti takšno znanje tudi dejansko preverjeno pred pričetkom njegovega vključevanja v delovni proces delodajalca.Povemo, da problem niso ljudje, ki prihajajo v Slovenijo delat. Problem je sistem, ki je prepogosto namesto višje plače, boljših pogojev, varnejšega dela in večjega spoštovanja poklica izbral vedno nov bazen cenejše in zaradi svojega položaja pogosto bolj ranljive delovne sile.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije zato ob pripravi sprememb Zakona o tujcih pričakujemo, da država ne bo zmanjševala pomena in dostopnosti učenja slovenskega jezika, ampak bo vzpostavila bolj učinkovit, odgovoren in pravičen sistem. Od delodajalcev, ki zaradi svojih kadrovskih potreb zaposlujejo tuje delavce pa zahtevamo prevzem celotne finančne in organizacijske odgovornosti za njihovo potrebno jezikovno in strokovno usposabljanje. Zahtevamo odpravo razlikovanja med hitrim in običajnim postopkom zaposlitve, določitev minimalnih ravni znanja slovenskega jezika glede na zahtevnost, izobrazbo, odgovornost in tveganje posameznega delovnega mesta ter dejansko preverjanje, ali je delavec pred pričetkom vključevanja v delovni proces sposoben razumeti navodila za varno in zdravo delo. Ob tem tudi jasno povemo nekaj, kar se v razpravah o pomanjkanju delovne sile prepogosto zamolči. Slovenija ne sme graditi svoje prihodnosti na modelu, po katerem bomo vsakič, ko določenega poklica domači delavci zaradi slabih plač, preobremenjenosti, neurejenega delovnega časa in razvrednotenja ne želijo več opravljati, rešitev iskali v naslednji državi z nižjim življenjskim standardom. To ni kadrovska politika. To je pot v socialni damping, zniževanje vrednosti dela in vedno večjo odvisnost celotnih dejavnosti od delovne sile, ki je zaradi svojega položaja pogosto v slabšem pogajalskem položaju. Problem niso tuji delavci. Problem nastane takrat, ko se njihovo ranljivost začne uporabljati kot poslovni model. Zato bomo v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije vztrajali pri enakih pravicah, enakih standardih varnosti in enaki sindikalni zaščiti za vse delavce, ne glede na njihov potni list.
Slovenski jezik ne sme postati finančna ovira za tujega delavca, njegovo neznanje pa ne sme postati konkurenčna prednost delodajalca.
Kdor človeka pripelje v Slovenijo zato, ker potrebuje njegovo delo, mora prevzeti tudi odgovornost, da ta človek razume delo, ki ga opravlja, pozna svoje pravice, lahko zaščiti svoje zdravje in življenje ter se lahko enakopravno vključi v okolje, v katerem živi. Človeka ne moremo uvoziti samo za osem ur dela v izolaciji in se nato pretvarjati, da preostalih šestnajst ur njegovega življenja ni naša družbena odgovornost. Če slovensko gospodarstvo potrebuje tuje delavce, potem jim Slovenija ne sme ponuditi zgolj delovnega dovoljenja, postelje in delovnega mesta. Zagotoviti jim mora pogoje za dostojno življenje, delodajalec pa mora prevzeti polno odgovornost za varno in kakovostno vključitev v delovni proces.
Delavec ni strošek, ki ga je treba čim bolj znižati. Delavec je človek, brez katerega ni ne podjetja, ne dobička in ne gospodarske rasti in prav zato mora veljati preprosto pravilo, da če potrebujemo njegovo delo, moramo spoštovati tudi njegovo dostojanstvo. Če ga pripeljemo med nas, ga ne smemo pustiti samega. In če od njega zahtevamo odgovornost za njegovo delo, mora enako odgovornost prevzeti tudi tisti, ki ga je zaposlil.
Damjan Volf,
predsednik