“Vsak delavec, ki zjutraj zapre vrata svojega doma in odide na delo, mora imeti eno samoumevno zagotovilo in sicer da jih bo po koncu delovnega dne živ in tudi zdrav lahko ponovno odprl. Ko tega kot družba ne znamo zagotoviti, nobena deklaracija ne more nadomestiti naše odgovornosti.”
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije pozdravljamo predlog Evropske komisije, da 8. avgust postane Evropski dan spomina na žrtve nezgod pri delu, vendar opozarjamo, da Evropa in Slovenija delavcem dolgujeta bistveno več kot še en spominski dan na koledarju. Največje spoštovanje do tistih, ki so zaradi dela izgubili življenje, je preprečiti nove smrti, največja odgovornost do živih pa preprečiti, da bi jim delo počasi jemalo zdravje. Evropska komisija je 7. avgusta 2026, ob 70. obletnici tragedije v belgijskem rudniku Bois du Cazier v Marcinellu, kjer je 8. avgusta 1956 umrlo 262 delavcev dvanajstih narodnosti, predlagala uvedbo vsakoletnega Evropskega dneva spomina na žrtve nezgod pri delu, ki naj bi ga obeleževali 8. avgusta. V KS 90 pobudo podpiramo, vendar opozarjamo, da spominski dan sam po sebi ne bo rešil niti enega življenja. Delavec nima nič od lepih besed, če mora naslednje jutro ponovno stopiti na nevarno delovno mesto, nič od evropskih deklaracij, če delodajalec varnost in zdravje pri delu še vedno razume predvsem kot strošek, in nič od popolne dokumentacije, če se pravila za vrati podjetja ne izvajajo. Slovenske številke namreč ne dopuščajo samozadovoljstva. Leta 2025 je bilo Inšpektoratu Republike Slovenije za delo prijavljenih 14.189 nezgod v zvezi z delom, med njimi 21 smrtnih in 946 težjih nezgod. Na področju varnosti in zdravja pri delu je bilo opravljenih 5.091 inšpekcijskih pregledov in ugotovljenih kar 9.623 kršitev, največji delež, 29,3 odstotka, v gradbeništvu.
Leto 2026 prinaša še resnejše opozorilo. Inšpektorat za delo je imel že do 10. aprila prijavljenih 11 smrtnih nezgod pri delu, kar je več kot polovica števila smrtnih nezgod v celotnem letu 2025 in tragično štetje se z aprilom ni ustavilo, saj so tudi pozneje sledili novi smrtni dogodki med opravljanjem dela. Za temi številkami pa se ne skriva statistika, ampak se za vsako skriva človek, njegova družina in življenje, ki se je v trenutku nepovratno spremenilo. Toda smrtne in težke nezgode so samo najbolj viden del problema. Obstaja še druga, veliko tišja in prepogosto spregledana posledica nezdravega delovnega okolja poklicne bolezni in bolezni, povezane z delom. Prav tukaj slovenske številke razkrivajo velikansko sistemsko slepo pego. Po novem sistemu ugotavljanja poklicnih bolezni je bilo od maja 2023 do konca leta 2024 verificiranih zgolj 13 neazbestnih poklicnih bolezni, od tega 11 v letu 2024. Prof. dr. Metoda Dodič Fikfak pa glede na primerljive evropske države ocenjuje, da bi morali v Sloveniji **vsako leto odkriti in priznati približno 800 do 1.000 poklicnih bolezni. Če stroka ocenjuje, da bi morali letno prepoznati do tisoč poklicnih bolezni, sistem pa jih prepozna le peščico, se moramo vprašati, kje so vsi ostali bolni delavci. Odgovor pa je neprijeten , saj so ti delavci med nami. Hodijo na delo, odhajajo na dolgotrajne bolniške odsotnosti, postajajo delovni invalidi ali predčasno zapuščajo trg dela, njihove bolezni pa pogosto nikoli niso prepoznane kot posledica delovnega okolja, v katerem so leta ali desetletja delali. Hrup, vibracije, kemikalije, rakotvorne snovi, težko fizično delo, prisilne drže, ponavljajoči se gibi, nočno in izmensko delo, psihosocialni pritiski ter kronična preobremenjenost ne izstavijo računa vedno takoj. Nekatere račune delo izstavi šele čez deset, dvajset ali trideset let. Delavec zato ni varen samo zato, ker danes ni doživel nezgode. Varen je šele takrat, ko mu delo po desetletjih ni vzelo zdravja, delovne sposobnosti in možnosti dostojnega življenja.
Posebej resno jemljemo tudi opozorila glede usposabljanja za varno delo in jezikovnih ovir pri tujih delavcih. Jezikovna ovira na delovnem mestu ni administrativna nevšečnost. V nevarnem delovnem okolju lahko pomeni razliko med življenjem in smrtjo. Če delavec navodil za varno delo ne razume, potem podpis pod potrdilom o opravljenem usposabljanju ne more dokazovati njegove dejanske usposobljenosti. Podpis ni znanje. Potrdilo ni varnost. In formalno opravljeno usposabljanje ne sme postati odpustek za delodajalca, ko se človek poškoduje, umre ali po letih izpostavljenosti zboli.
Ob tem v KS 90 ne moremo mimo vprašanja učinkovitosti in institucionalne neodvisnosti delovnega inšpekcijskega nadzora. Že v preteklosti smo izrazili pomisleke do sistema, v katerem je moral biti Inšpektorat Republike Slovenije za delo na eni strani svetovalec delodajalcem, na drugi pa organ, ki mora iste delodajalce nadzirati in ob ugotovljenih kršitvah sankcionirati. Preventiva in svetovanje sta pomembna, toda ko gre za kršitve, ki ogrožajo zdravje, življenje ali temeljne pravice delavcev, mora biti meja popolnoma jasna. Inšpekcijski organ mora biti predvsem močan, strokoven, neodvisen in učinkovit nadzorni organ. Po organizacijski združitvi področiji gospodarstva in dela pod okrilje istega ministrstva so naši pomisleki še toliko bolj tehtni. Gospodarska politika legitimno zasleduje razvoj podjetij, konkurenčnost, investicije in gospodarsko rast, politika dela pa mora med drugim zagotavljati učinkovito varstvo delavskih pravic ter varnost in zdravje pri delu. Ko sta ti področji institucionalno združeni, mora država toliko bolj prepričljivo zagotoviti, da gospodarski interesi nikoli ne bodo vplivali na intenzivnost nadzora, izrekanje sankcij ali standard varovanja delavcev. Inšpektorat za delo ne sme postati podaljšana roka politike konkurenčnosti. Njegova naloga je nadzorovati zakonitost in varovati pravice ljudi, tudi takrat, ko je to za posameznega delodajalca neprijetno ali drago. Zato za KS 90 krepitev Inšpektorata ne pomeni samo več zaposlenih. Zahtevamo tudi njegovo “dejansko strokovno in operativno neodvisnost”, jasno ločitev svetovalne in nadzorno-kaznovalne funkcije, dovolj inšpektorjev na terenu, več nenapovedanih in ciljno usmerjenih nadzorov ter sankcije, katerih višina in verjetnost izreka bosta takšni, da kršitev zakonodaje za delodajalca nikoli ne bo cenejša od njenega spoštovanja.
Od Vlade Republike Slovenije in pristojnega ministrstva zato pričakujemo, da evropskega predloga ne bosta obravnavala zgolj simbolično, ampak kot priložnost za konkreten premik politike varnosti in zdravja pri delu. Zahtevamo preverjanje dejanske in ne zgolj papirnate usposobljenosti delavcev, zagotavljanje usposabljanja tujih delavcev na način in v jeziku, ki omogočata dejansko razumevanje navodil, ter učinkovite sankcije za delodajalce, ki varčujejo pri zdravju in varnosti ljudi. Hkrati zahtevamo bistveno resnejšo nacionalno politiko odkrivanja, priznavanja in predvsem preprečevanja poklicnih bolezni. Sistem, ki zazna samo vrh ledene gore, ne more biti uspešen sistem varovanja zdravja delavcev. Njegov cilj ne sme biti samo priznati bolezen, ko je zdravje že izgubljeno, temveč pravočasno odkriti nevarno delovno okolje in ga spremeniti, preden zaradi njega zbolijo še drugi. Predvsem pa potrebujemo spremembo miselnosti. Varnost in zdravje pri delu nista strošek, ki ga podjetje zmanjšuje zaradi večjega dobička. Delavec ni rezervni del proizvodnega procesa, ki ga zamenjamo, ko se obrabi, poškoduje ali zboli. Delavec je človek in prav njegovo delo ustvarja dodano vrednost. Ob tej povemo, da največja pravica delavca ni odškodnina po nezgodi ali priznanje poklicne bolezni takrat, ko je zdravje že izgubljeno. Največja pravica delavca je, da se z dela vsak dan vrne živ in zdrav ter da mu desetletja dela ne odvzamejo zdravja, delovne sposobnosti in dostojnega življenja. Država mora biti pri tem varuh pravil, ne pa njihov razlagalec glede na gospodarske okoliščine. Ko ugotavljamo posledice, je pogosto že prepozno. Odgovornost se mora začeti tam, kjer lahko nevarnost še preprečimo. Zato želimo, da morebitni Evropski dan spomina na žrtve nezgod pri delu postane predvsem **dan odgovornosti**. Dan, ko bomo državo vprašali, koliko nevarnih in zdravju škodljivih delovnih mest je odpravila, delodajalce, koliko so vložili v zdravje svojih zaposlenih, ter celotno družbo, ali smo naredili dovolj, da bo zaradi dela manj mrtvih, manj poškodovanih in manj bolnih. Gospodarski rezultati, doseženi na račun zdravja ali življenja človeka, ne smejo predstavljati uspeha. Produktivnost, ki za seboj pušča poškodovane, izčrpane in bolne ljudi pa nikakor napredek. Dobiček, ki ga plačujemo z življenji in izgubljenimi leti zdravja, pa ima ceno, ki je kot družba ne bi smeli več nositi samo delavci in slovenski davkoplačevalci. Najprimernejši spomenik delavcu, ki se z dela ni nikoli vrnil domov, niso besede na papirju. Najprimernejši spomenik je vsak živ in zdrav delavec, ki se zvečer vrne k svoji družini in predvsem vsak delavec, ki lahko po desetletjih dela v pokoj odide z zdravjem, ne zgolj z diagnozo. Delovno mesto zato ne sme biti kraj, kjer mora človek zastaviti svoje življenje ali zdravje, da bi si lahko zaslužil za dostojno življenje. Ničelna toleranca do smrtnih nezgod, težkih poškodb in poklicnih bolezni zato ne sme ostati slogan na papirju, ampak mora postati osnovni standard naše družbe.”
Damjan Volf
predsednik