V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije danes jasno povemo, da se v nobeni zreli družbi leta 2026 ne bi smeli več pogovarjati o tem, ali lahko človek za svoje delo v polnem delovnem času sploh zasluži toliko, da lahko preživi. Dejstvo, da moramo razpravljati o najnižji plači, ki bi morala zagotavljati osnovno človekovo varnost, je nenormalno in za delavke ter delavce celo ponižujoče.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije pozdravljamo vsak dvig minimalne plače, saj pomeni korak k večji varnosti ljudi, ki že leta živijo na robu preživetja, a ob tem tudi povemo, da predlagani znesek v višini 1.482 EUR bruto oziroma 1.000 EUR neto, ki ga je danes sporočil pristojni minister Mesec po našem trdnem prepričanju še vedno ne odraža realnega življenja ljudi. Temelji na podatkih in modelih iz časa, ko so bile razmere povsem drugačne in sicer pred energetsko krizo, pred eksplozijo cen hrane, pred rastjo najemnin in pred draginjo, ki jo ljudje živijo in doživljajo danes zato takšne podlage ne morejo zajeti resničnih stroškov gospodinjstev.
Prehrambna košarica, ki je pomemben temelj izračuna minimalnih življenjskih stroškov je metodološko zastarela in odmaknjena od realnosti. V teoriji morda deluje, v praksi pa je ne srečamo nikjer, ne v trgovinah, ne na delovnih mestih, ne v resničnem življenju. Zato se upravičeno sprašujemo, kdo je ta namišljeni potrošnik moški star med 19 in 64 letom, ki naj bi z njo preživel mesec dni. Ob tem pa se je danes pokazalo še nekaj izjemno pomembnega, da je nov znesek minimalne plače določena le šest odstotkov nad zakonsko spodnjo mejo, ki temelji na dolgotrajnih minimalnih življenjskih stroških, kar je korak nazaj, saj je bila v letu 2025 določena 12 odstotkov nad takratnim zneskom dolgotrajnih minimalnih življenjskih stroškov. Potemtakem se je tukaj z novim zneskom minimalne plače sledilo tudi interesom delodajalskih združenj, saj bi lahko minister Mesec minimalno plačo določil če ne že pri 1.107, 5 EUR kot smo predlagali v Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije, kar bi predstavljalo 140 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov, vsaj pri istem odstotku minimalnih življenjskih stroškov kot je bilo v letu 2025 (132 odstotkov minimalnih življenjskih stroškov) kar bi v praksi pomenilo neto znesek minimalne plače v višini 1.044,21 EUR.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije smo prav tako prepričanja, da je ravno politika, ki jo zagovarjajo delodajalska združenja in tudi del slovenske politike, da se minimalno plačo vsakoletno usklajuje le izključno z rastjo cen življenjskih potrebščin v zadnjih letih povzročila resne posledice. Minimalna plača je začela zaostajati za povprečno plačo, neenakosti so narasle, Ginijev količnik je dosegel najvišjo vrednost po letu 2019, in tveganje revščine pa se je povečalo na 13,2 odstotka prebivalstva. Število ljudi pod pragom tveganja revščine je naraslo z 243.000 na 276.000, prag tveganja revščine pa je leta 2024 znašal 981 evrov, kar je celo 94 evrov več od neto minimalne plače v letu 2025. Ti podatki jasno dokazujejo, da minimalna plača, ki sledi zgolj rasti cen življenjskih potrebščin ne ščiti ljudi, temveč povečuje neenakosti, poglablja revščino in ruši plačna razmerja ter neizpodbitno vodi v »drastična« povečanja minimalnih plač ob vsakem novem izračunu minimalnih življenjskih stroškov, saj je prehranska inflacija izrazito večja od statistične inflacije skozi minimalne življenjske stroške.
Ob tem pa še povemo, da so osnovne plače delavstva v Republiki Sloveniji sramotno nizke. Namesto da bi že samo plačilo za delo skozi osnovno plačo omogočalo dostojno življenje, se jih prepogosto dopolnjuje s socialnimi korektivi, ki so v resnici »prikrita subvencija delodajalcem«, saj jim omogočajo izplačevanje prenizkih osnovnih plač, medtem ko sami pogosto beležijo dobičke. Te dobičke pa delodajalci tako radi individualizirajo in ko gre za dobiček, je ta »njihov«, ko pa se gre za stroške dela, pa naj jih čim več nosi država, oziroma naj jih pokrivajo davkoplačevalci. Ta dvojna logika je nevzdržna in nedopustna in po svoje celo sprevržena.
Da tukaj gre že za sistemski vzorec, se je jasno pokazalo tudi pri zadnji spremembi pokojninske zakonodaje, ko je delodajalskim združenjem uspelo ohraniti nižje prispevke za invalidsko in pokojninsko zavarovanje. Država s socialnimi korektivi in znižanimi prispevki pokriva tisto, kar bi moral zagotoviti delodajalec: dostojno plačilo za pošteno opravljeno delo in pravičen prispevek v socialne blagajne. To ni trajnosten model, temveč izčrpavanje delavstva in tudi javnih financ. Delodajalci trdijo, da je dvig minimalne plače previsok, vendar mi pravimo da previsoka ni plača, ampak je previsoka razlika med realnimi stroški življenja in predlaganim zneskom minimalne plače. Minimalna plača, ki ne omogoča preživetja, ni minimalna plača, temveč socialni problem, ki ga danes plačujejo delavci, ne delodajalci. Prav tako ne drži, da dvig minimalne plače ogroža konkurenčnost, saj konkurenčnost, ki temelji na nizkih plačah, ni konkurenčnost, temveč odvisnost od poceni delovne sile in je razvojni »slepi rokav«, ki Sloveniji jemlje prihodnost. Pravo konkurenčnost ustvarjajo produktivnost, inovacije, digitalizacija, organizacija dela in vlaganja v ljudi, ne pa plače, ki ne pokrijejo niti osnovnih življenjskih stroškov. Izkušnje iz Slovenije in Evropske unije jasno kažejo, da dvigi minimalne plače ne povzročajo sistemskih odpuščanj, temveč povečujejo potrošnjo, zmanjšujejo revščino zaposlenih ter izboljšujejo stabilnost in motivacijo delovne sile.
V Konfederaciji sindikatov 90 Slovenije zato poudarjamo, da mora biti minimalna plača rezultat strokovnih izračunov, realnih življenjskih stroškov in spoštovanja do dela, ne pa političnih kompromisov in metodologij, ki obstajajo samo na papirju. Minimalni življenjski stroški se morajo izračunavati vsako leto, na podlagi realnih cen, realnih potrošniških navad in realnih življenj ljudi. Ob tem pa jasno povemo še nekaj, da morajo dvigu minimalne plače slediti tudi sorazmeren dvig vseh ostalih plač. Plačni sistem mora ohranjati razmerja, pravičnost in motivacijo. Če se dvigne samo dno, sredina pa ostane na mestu, nastane nova krivica, ki jo občutijo kvalificirani delavci in tisti z dolgoletnimi izkušnjami. Družba, ki želi napredovati, mora ceniti vse delo.
Minimalna plača ne sme biti statistika ali pa celo predmet političnega taktiziranja. Minimalna plača mora biti temeljni izraz spoštovanja do dela in jasen pokazatelj da država in delodajalci delavke in delavce priznavajo kot ljudi z dostojanstvom ne samo kot strošek v svoji bilanci.
Damjan Volf
predsednik
Koper, 22. januar 2026